. . . . . . . . . . . . . . . .
Še eno leto gre h koncu. Besede niso potrebne. Gre za ponavljanje in gre za zgodbe, podobne zgodbam drugih, tu in vsepovsod. In vendar. Včasih je treba postaviti piko, se ozreti in si na ramo oprtati culo novih želja.
Prav ta hip nad mano pleše severni sij, zunaj veter vihari in nebo je posuto z zvezdami, morje pa se divje zaganja pod mogočnimi hribi, ki se strmo pnejo prav iz njega. Tako se je leto tudi začelo. Na severu Norveške. Zakaj, to je zgodba nekoga drugega, ki je moja le toliko, da sem del nje. Mnogokje sem se zbujala – še največkrat v dolini pravljičnega imena, v hiški, ki je ravnokar dobila svojo številko. 77a. Po dveh letih zatrjevanja, da v skladu z zakonodajo ni mogoče, je T. zadevo uredil v nekaj dneh. Za tem je uredil tudi spremembo namembnosti, tako da bivališče ostaja, naslov se spreminja. Postavili smo se na zemljevid – hiška, T., jaz in najina mačkona. Zgodila se je okrogla številka, tista, ki nakazuje minljivost. Nimam posebnih občutkov, nikakor temačnih. Črte na obrazu se množijo in poglabljajo, najbrž v njih udobno sedajo zgodbe, ki mi jih je življenje naklonilo do zdaj. In mačkona – Mimi, mimoidoča lepotica, ki je postala le toliko, da se je tu in tam napila in nahranila, je pod hiško pustila štiri kepe. Vsak dan in vsakdan je tudi zaradi njiju več kot služba, ki me naseljuje in krade atome energije. Mali bombici sreče in dišeča kožuščka, kamor se naslonim in skrijem, ko sem sama in T. živi pustolovske sanje. Vse, kot mora biti. Vse, kot si nisem želela, in vse kot velika dobitna srečka. Srečno v 2023. Z veliko lepote in tišine.»Vem, da je treba pod veke pred spanjem položiti lepoto in ušesa umiti s tišino. Potem je sen lahek, potem spim dobro in dolgo, potem sanjam lepo …«.
(M. K.)
