Ne razumem prav dobro, ko pravijo, da če hočemo leteti, se moramo objeti. Gravitacija in drugi zakoni fizike prav gotovo niso temu v prid. Verjamem pa, da če hočemo leteti, moramo razpreti krila. Ker ljudje očitno kril nimamo, jih moramo razpreti vsaj metaforično, in sicer ob nekom posebnem. In potem je let miren, turbulenten – od krohota in strastnih objemov, letimo visoko – tja gor pod zvezde!, in mehko pristajamo v gnezdu sreče.
V idealnem poteku dogodkov.
Prva ljubezen ni tista, v katero se zaljubiš, ampak tista, ki ti stre srce. Čas potem opravi tudi s tem. Nove ljubezni si sledijo. Včasih ljubimo preveč in to kažemo premalo, drugič morda ljubimo premalo in to kažemo preveč. Pogrešamo se, a tega ne govorimo na glas. Včasih je hrup sveta okoli nas preglasen in se težje slišimo. Potem se nenadoma mehkoba spusti z zvezd in nas napolni z milino. Takrat kljub hrupu slišimo srce biti v pravem ritmu.
Zdi se, da je leto 2023 ljudi okoli naju spodbujalo k slavljenju njihovih ljubezni. Na treh sem bila in prav nenavadno, kako so si bile med seboj drugačne, prav enako kot pari, ki so jih izbrali. Skupno jim je bilo veselje in druženje. Najbrž je to smisel porok – združiti ne le dva, ampak mnoge v veselju in javni manifestaciji tuje ljubezni. Ni pomembno, kaj se s to ljubeznijo pozneje zgodi, pomemben je trenutek obljube, ko verjameš, da si v drugem ugledal sebe. Ko oči zrejo v oči in je malo nevarno in zelo navihano, ko oči govorijo v jeziku večnosti. Zakaj pa ne?
