. . . . . . . . . . . . . . . .
Nenadoma se zaveš, da sta minila dva meseca, dva
meseca popolne tišine. Ne, nisem ostala brez besed, nikakor ne.
. . .
30. junija sva dobila novega stanovalca najinega
malega kraljestva. Malina je povrgla Maja, čudovito malo kepo, ki raste in
skače in vse globlje seda v najina srca. Obletnica doktorata, vsakoletno
romanje v London, tokrat z enodnevnim uživanjem v Brightonu, T-jev rojstni dan –
vse to je že mimo. Peklenska vročina in deževna obdobja vmes. In smo skoraj že
v jeseni. No, vsaj na deželi je tako čutiti – grozdje se je že obarvalo,
jabolka in hruške jemo že nekaj časa, krompir je malodane že v celoti pobran,
koruze za slastno zobanje pa je tudi na pretek, le še lotili se je nismo.
. . .
Izvrstni dnevi za
premisleke in razmišljanja o smislu vsega. Zakaj in zaradi česa smo? Koliko revolucionarjev
poznate? Koliko ljudi okoli vas spreminja svet na bolje? Koliko med njimi je
ljudi z idejami, vizijami? In mar ni večina takšnih, da se grebejo za svoj
prostor pod soncem (v prevodu svoj dom, avto in službo, ki jih dnevno pušča
hladne)? Dnevi, tedni, meseci, leta pa minevajo. Kot pesek skozi razprte prste.
Se še spomnite sanj,
ki ste jih sanjali kot majhni (ali veliki), kako boste iz sebe in okoli sebe
naredili in delali drugače kot ostali? Da bo čas vašega obstoja štel? Da boste
več kot le živeli trenutek? Da ne boste večno sanjali, ampak boste sanje
objemali?
Nikogar ne poznam, ki
bi bil resnično zadovoljen. Srečen. Vsi imajo lažne predstave o sebi in svoji pomembnosti,
vsem so še vedno najpomembnejši njihovi uspehi ali njihove tegobe. Ubogost.
Redko kdo se zmiga za še koga kot le zase. Redko koga ne zanima sosedova reč.
Redko kdo privošči komu drugemu dobro. Marsikdo se naslaja nad slabim koga
drugega ...
Nikoli ne bomo presegli te majhnosti v naših glavah.
