21 oktober 2010

Razkošje v srcu

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zakaj si želimo, kar si želimo? Zato, ker tega nimamo? Ker to potrebujemo? Ker nas bo tisto nekaj osrečilo? Ker to na vsak način hočemo? Ker, ker, ker……………..? Ker hrepenimo po nečem, kar bo tudi prek tega, kar si želimo, ostalo enako nedosegljivo? Oh, ta večna potovanja v čudežno deželo, ki ji ni videti meja! Te dni spet lovim lasten odsev v ogledalu. Obveznosti me trgajo na vse strani, vse, kar si želim, pa je, da bi mirno delala svoje delo. Za povrh pa, da bi bila suha. Taka, da bi vse skupaj malce opletalo okoli mene. In bi si nadela sloje raznoraznih oblačil, v čebula stilu, barvasto in frfotavo, razmršenih las in s pikastim sedežem na mojem črnem pedalinu. Pa s štirinožko bi se zapodila po zlatorumenorjavem jesenskem razkošju. Je res preveč? Najbrž mi za kaj takega ni treba biti suha, a zdaj si pač to želim. In pika. Ampak, hmmmm, najbrž tole ne bo šlo brez čarobne paličice (ki je nimam), še posebej, če vam zaupam, da sem se ravnokar najedla belih tartufov s praženimi mandlji… ? Šc, šc, šc. Ali, kot bi rekel J. Ž.: "Debela rit, pojdi se solit'!" :) Ne, saj vem, da je življenje več kot telih nekaj oblin, ampak želim si pa vendarle lahko, kajne?