13 oktober 2010

Čisto tiho se prikradem v ...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu notri je prijetno. Zaganjam se v zadevo, ne da bi se kamorkoli premaknila. Ne, ni težka, sploh ne zahtevna, le nekako nisva kompatibilni in bežim pred njo. A jo bom danes končala, ker je vse stvar odločitve (in ker je čas, da jo danes končam, ker bi jutri rada počela vse kaj drugega). Nohte imam še vedno črne od nedeljske trgatve, na srečo pa v glavi nič več škržatov, ki so tisto sobotno noč peli v ledeno mrzli ljubljanski noči. NC je tudi moja dolgoletna ljubezen. Ko sem ga prvič v živo poslušala v Budimpešti leta 1996, so se mi ulile solze že ob prvih zvokih glasbil, saj je bilo tako nepojmljivo, da bo oboževani čez hip dejansko v istem prostoru in le tistih nekaj metrov proč stran od mene. Nato leta 2001 v Ljubljani in zdaj ponovno s podivjanimi Grinderman. Energija, ki je najbrž premaknile vse planete našega osončja. Ozvočenje je zdržalo, moja glava pa se je v horizontali še dolgo počutila kot sredi vročega julija v gozdu borovcev. NC je veličasten. Kadar rjove ali prepeva. V vsem je moč, ki premika iz osi. Zato, za pomiritev, podoba, ki je čisto nasprotje.