. . . . . . . . . . . . . . . .
Je resničnost to, kar nas obdaja, ali tudi vse tisto, kar je bilo in se je izgubilo na poti v večnost? Še do nedavna, natančneje do prejšnjega petka, je mojo pot do avta vsakokrat označevala tudi hiša na Karunovi, tam v križišču s Trnovsko ulico. Grda, stara, propadajoča, nevarno nagibajoča se in pol zastirajoča pogled na sicer ravno cesto. Nekako nerodna je stala tam med bloki in nasproti Plečnikove hiše, tečna in nevarna, ampak vendarle trmasta in nepremakljiva. Kot da bi bila tam že od vekomaj. In da bo za vekomaj tam ostala. Morda jo bo kdo prenovil, morda bodo vsi strešniki počasi zdrseli na cesto in se razbili, tisto leseno polkno se bo odtrgalo s tečajev,… Tako sem razmišljala, ko sem hitela mimo nje. Čudna hiška. Prejšnji teden pa se je ta trdnost zamajala. Bager z velikansko podiralko jo je bum-bum-bum zravnal s tlemi in ostalo je nekaj kamenja, veliko prahu, oranžnih zidakov in … zbrisan spomin. In vendar je bilo videti, da je še maloprej stala tam, vsa mogočna, čeprav rakasta. Danes sem šla spet tam mimo in če ne bi vedela in videla, kar sem ravnokar opisala, bi mislila, da je že od nekdaj tako, kot je zdaj. Park z nastajajočim pločnikom in pripravljen na novo zaplato asfalta, ki bo vedno preozko cestišče končno tudi v tem delu razširil na širino ostalega cestišča. Park?!?! Lep, majhen, s potencialom in upanjem, da tam tudi ostane. Malo tudi zato, da se pokloni spominu prejšnje "stanovalke", največ pa zato, ker prostor tam okoli končno diha. S polnimi pljuči. Vseeno me navdaja neka žalost ob misli na to spremembo – še včeraj je bilo videti, da bo tam za vedno, danes pa se sprašujem, če ni bil vse zgolj privid…?
Je resničnost to, kar nas obdaja, ali tudi vse tisto, kar je bilo in se je izgubilo na poti v večnost? Še do nedavna, natančneje do prejšnjega petka, je mojo pot do avta vsakokrat označevala tudi hiša na Karunovi, tam v križišču s Trnovsko ulico. Grda, stara, propadajoča, nevarno nagibajoča se in pol zastirajoča pogled na sicer ravno cesto. Nekako nerodna je stala tam med bloki in nasproti Plečnikove hiše, tečna in nevarna, ampak vendarle trmasta in nepremakljiva. Kot da bi bila tam že od vekomaj. In da bo za vekomaj tam ostala. Morda jo bo kdo prenovil, morda bodo vsi strešniki počasi zdrseli na cesto in se razbili, tisto leseno polkno se bo odtrgalo s tečajev,… Tako sem razmišljala, ko sem hitela mimo nje. Čudna hiška. Prejšnji teden pa se je ta trdnost zamajala. Bager z velikansko podiralko jo je bum-bum-bum zravnal s tlemi in ostalo je nekaj kamenja, veliko prahu, oranžnih zidakov in … zbrisan spomin. In vendar je bilo videti, da je še maloprej stala tam, vsa mogočna, čeprav rakasta. Danes sem šla spet tam mimo in če ne bi vedela in videla, kar sem ravnokar opisala, bi mislila, da je že od nekdaj tako, kot je zdaj. Park z nastajajočim pločnikom in pripravljen na novo zaplato asfalta, ki bo vedno preozko cestišče končno tudi v tem delu razširil na širino ostalega cestišča. Park?!?! Lep, majhen, s potencialom in upanjem, da tam tudi ostane. Malo tudi zato, da se pokloni spominu prejšnje "stanovalke", največ pa zato, ker prostor tam okoli končno diha. S polnimi pljuči. Vseeno me navdaja neka žalost ob misli na to spremembo – še včeraj je bilo videti, da bo tam za vedno, danes pa se sprašujem, če ni bil vse zgolj privid…?
