. . . . . . . . . . . . . . . .
Čas za lepotičke. Oh, kakšna afna sem! Ampak se ne morem, ne znam, nočem! upreti lepemu. In kupim, čeprav potem morda le občudujem. In sem srečna. Naj zveni plehko, naj zveni obrabljeno, kaj mi mar. V tej turobni sivini in vlagi, ki počasi rojeva plesen v Afrike puščavi, je treba na nek način stanje duha dvigniti na raven, ki ohranja lahkoten korak in te skoz in skoz prepoji s hrepenenjem, z ljubeznijo, morda enako tisti, ki jo je nekoč povzročalo tisto pismo v šatulji...
Čas za lepotičke. Oh, kakšna afna sem! Ampak se ne morem, ne znam, nočem! upreti lepemu. In kupim, čeprav potem morda le občudujem. In sem srečna. Naj zveni plehko, naj zveni obrabljeno, kaj mi mar. V tej turobni sivini in vlagi, ki počasi rojeva plesen v Afrike puščavi, je treba na nek način stanje duha dvigniti na raven, ki ohranja lahkoten korak in te skoz in skoz prepoji s hrepenenjem, z ljubeznijo, morda enako tisti, ki jo je nekoč povzročalo tisto pismo v šatulji...
