Lani
sem leto zaključila z zapisom, katerega zadnji stavek se glasi »Ko močno objamemo in smo objeti še
močneje.«. Če kaj, potem je bilo leto 2020 leto z najmanj objemi, vsaj
tistimi pravimi, ki za hip združijo v eno. Leto, ki je v dom prineslo službo, nekaj,
kar se že vse življenje trudim ločevati, naenkrat pa ni bilo izbire in ker imam
službo, kakršno imam, je preteklih skoraj deset mesecev moje življenje služba
in moja služba moje življenje. Brez delovnika, vseskozi v službi enoumja in
norosti, z večnimi poskusi ustaviti, spremeniti, izboljšati, prepričati v
drugače, kričati, se jeziti, a vse brez uspeha. V preži, brez upanja, da bo
kmalu drugače, z ubito dušo in polomljenimi krili, v večno enakem in s tako
malo radosti, da se ne počutiš ravno mrtvega, živega pa tudi ne. Zapor, ki mu
ni videti konca. Ves svet, ujet v kvadraturo bivališča, z očmi, večno
fiksiranimi na zaslon računalnika. Moja obzorja se odprejo in razprejo na tujem,
kjer tavam, raziskujem, občudujem, se navdušujem, kjer zamenjam jezik, kjer
mislim druge in drugačne misli ter čutim s celim telesom. Le trikrat letos se
je zgodilo – Porto tik pred to norostjo, julija, ko se je Francija za kratek
čas odprla in je Pariz pričakal z odprtimi rokami, in septembra, ko je bil London še bolj prijazen kot sicer.
Še dobro, da gre leto h koncu, ga vsaj ne bom
več enačila z negativo, ki se je zalezla v naša življenja. No, nekaj izjem
najbrž obstaja, ki jih leto ni zaznamovalo na opisan način, ki ne razumejo ali
nočejo razumeti, da nekateri niti na sprehod ne moremo po lastni volji (če
stvar prikažem brutalno plastično). Za povrh sem se v delčkih dni, ki so to
dopuščali, selila. Misija uspešna, a z napako. Pismoljubki manjka poštni
nabiralnik. Pošta nosi le k hišam s hišnimi številkami in ker je najina kočica nima,
sem ostala brez radosti odpiranja čarobne škatlice (pa tudi drugi dostavljavci
najine doline še niso umestili na svoj zemljevid morebitnih strank) ...
Da bi kmalu močno objeli in bili objeti še
močneje, nam želim.
