Danes je srcebolja dan, vsaj mojega. Moj ljubi mačkon, ki se je pred dosti leti odločil, da je najina hiša tista, v kateri oziroma pri kateri želi prebivati, ostaja pri svoji izbiri.
Vsi so govorili, da je maček bitje, ki je vezano na dom in ne na človeka, a nisem hotela verjeti. V novi dom sem ga prinesla in čeprav je bilo v hiši vse v redu, je, čim so se vrata odprla, odšel. Sledila sem mu in začudena opazovala trenutke čudovite divje nravi: šel je počasi navkreber, postal, vohljal, iztegoval vrat, obračal ušesa v vse smeri. Malo naprej se je povzpel na najvišji kamen, pogledoval okoli, potem pa šel še višje, dokler ni švignil skozi vinograde stranstranstran.
Novi dom je od prejšnjega blizu in daleč. Ker tu še ni bil, sem mislila, da predaleč. Očitno zanj ne, saj je bil kmalu viden pri prejšnjem domu. In vendar sem hodila ponj in vsakokrat se je vrnil tja. Misleč, da mu morda manjka spomin na pot v to smer, saj je bil vedno pripeljan, sem ga šla včeraj iskat po zgornji poti, tisti isti, ki si jo je sam izbral, ko je šel od tu. Če me je kdo opazoval, si je najbrž mislil, da ta ni pri pravi, ta nora gospa leti, kot bi ji gorelo pod nogami in dirka doldoldol, po cesti, čez travnike, navzdol do novega doma. Maček je v naročju norel in spuščal nenavadne zvoke, take, ki so mi trgali srce in ogenj za ritjo le še dodatno podžigali, da bi le bila hitro na cilju, ker tam, sem upala, bo vse v redu.
V hiši je ostal dvanajst ur, predel, smrčal, spal, jedel, pil, se crkljal. Dokler ni prišel čas, da se odpravi. Ne v prejšnji ne v tej hiši nima notranjega stranišča, vedno je bil zunanji maček, ki je bil v hiši le, kadar sva bila doma, zvečer pa, ko sva se odpravila spat, je bil čas za spanje tudi zanj – na kozolcu. In je šel. In ga ni. Tu. Najbrž je tam. Spet bi šla in ga prinesla ali pripeljala, a ne grem. Morda pride, si mislim. Še vedno slišim tisti nenavaden zvok v mojem naročju in ta me odvrača od nasilne preselitve. Še dobro, da ni daleč. In še bolje, da v tisti hiši, ko je v njej luč, topla škatla čaka tudi nanj. Za malo zelenooko kepo, ki diši po senu.
