15 januar 2013

Zoprna reč

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ni veliko opravil, ki jih nerada počnem. Ne, tudi likam in posodo pomivam rada. Da o pospravljanju sploh ne govorim! Sodelavka E. pravi, da se ženske delijo na sobarice in kuharice. Četudi rada kuham, vseeno raje pospravljam, ker pospravljeno mora biti. Ja, sem sobarica. Ne iz ljubezni do drgnjenja in brisanja, ampak potrebe po redu. Od tu dalje se lahko pogovarjamo tudi o kuhanju. :) No, in ko sem že pri hrani. Eno stvar resnično preziram − lupljenje pomaranč. Predstavljajte si, kako hudo je to, če imate radi pomaranče in vam vsakokrat, ko jih kdo jé, tako lepo napolni nosnice, da si jih v hipu zaželite tudi vi. No, in tu nastopi problem. Za to opravilo rabim pomočnika. P. mi je kupil kar dva posebna pripomočka, neke vrste nožka, ki naj bi mi pomagala. Gre za to, da nohti ne smejo priti v stik z lupino, pa tisti sok, ki gomazi po prstih... Še dobro, da T. to rad počne. In takrat se jih napokam na zalogo. No, saj, kadar je nuja velikanska, takrat storim, kot smo to počeli pred tridesetimi leti − neolupljeno pomarančo narežem na krhlje in z vsake rezine snamem pomarančo (sočni del) z usti. Kompliciram, kajne?