10 avgust 2010

Razazija

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včeraj sva se s T. pustila začarati neznanki Razaziji. Ne, ne mislim na Rezijo, mislim na in govorim o Razaziji. Razazija je deželica, ki se bahavo (upravičeno!) lepotiči in skriva nad Idrijo, od koder je treba navkreber proti Vojskemu, od tu pa še nekaj kilometrov guncanja po makadamski cesti in prišli ste tja, kjer domuje hiša iz lesa, sena in blata. Pa še kakšnega naravnega materiala za vmes. Ta vikend bo najina hiška oblečena v slamo in premazana z mešanico gline, ilovice in drobnega peska in zato, da ne bi naredila kakšne usodne napake, sva se povabila k nekomu, ki v taki in še bolj naravni hiši biva. Z njo diha. Za njo snuje in jo preoblači. Lepša, spreminja, čuti. Tam gori se diha drugače, tam je slišati čebelo kako srka cvetni sok. Naša mala dežela je resnično prelepa in veselim se še vseh tistih njenih kotičkov, ki jih bom nekega dne odkrila.


Mimogrede, ko sem že omenila Rezijo – ste že kupili po sedemintridesetih letih ponovno (končno!) izdane Zverinice iz Rezije? Tokratno izdajo spremlja tudi cd. Midva jo že imava. Oh, koliko spominov...