. . . . . . . . . . . . . . . .
"... življenje me neskončno radosti. življenje me neskončno žalosti. za koliko neskončnosti je še prostora v tako omejenih telesu in duhu? ne vem, če bi se hotel odreči enemu na račun drugega. vseeno boli. najhuje je, ko te žalostijo male stvari. res, da vbod komajda še čutiš, ampak hkrati so tako pogosti. najhuje je, ko te žalostijo velike stvari, ki so tako presunljive v svoji grozoti, pa je pred njimi dokaj enostavno zatiskati oči. najhuje je, ko te radostijo male stvari, kot je polomljen brisalec na sosedovem avtu, in najhuje je, ko te radostijo velike stvari, kot, zgolj za primer, pogromi ljudi. in najhuje je mnogo stvari. kar se nam godi, povzroča trpljenje in nihče drug ne razume, kako nas to boli. občutek za bolečino..."
L. je človek, ki navdušuje. Čeprav sva se skupaj zbujala v nov dan, ga vendarle še čisto ne poznam. Ne dovolj. Ob njem sem doživljala lepo in manj lepo, celo strašansko boleče. A mu ne zamerim, saj je pogumen in odkrit. Zakaj bi se zadovoljil s približkom sreče, če ve, da je lahko življenje lepše, veliko bolj polno strasti in tako sočno, da se iz njega cedi kot iz zrele hruške? Moder in lep je. Najčudovitejših rok, kar jih je. In štirinožkin sostanovalec. :) Gozdni mož in njegova mala gozdna vila. Za vedno s posebnim mestom v mojem srcu. In ta, še kako moj L., je spisal knjigo. Posebno in drugačno. Težko razvrstljivo v točno določeno zvrst. Pravzaprav gre za več knjig v eni. Njegovih petdeset tisoč besed. Velikega formata in v treh jezikih. Med slovenskim, španskim in angleškim si izberete tistega, ki najlepše poje v vaših ustih. Med vsemi besedami se skriva šest velikih ilustracij Mojce Sekulič Fo, ki vas bodo morda presenetile. Tinček, Tonček, Tunček, na poti iz raja v raj je knjiga, ki se bere enako mavričasto, presenetljivo, kaotično in radovedno, kakor se je rojevala pod prsti njenega ustvarjalca.
"... všeč mi je kukanje skozi zaveso. še posebej, če je zavesa zanimiva sama po sebi. všeč mi je ugibati o rečeh. všeč so mi sence, projicirane na mlečno platno. zvoki v čisto črni gozdni noči. še posebej v tisti noči, ki je na nekem kraju prva. rad berem, kadar je vsaka beseda kot komet in za sabo nosi rep poln vsega, ki se konča šele dolgo potem. in enaki so lahko tudi filmi in simfonije. daleč nad vsem ostalim golo življenje. všeč mi je iskati tisto, kar večinoma zgrešim, ker je predobro skrito. še celo ne vem, da sem zgrešil. naslajam se nad tistim, kar sem našel, kot bi si mislil, da je to v resnici tisto, kar sem zgrešil. česar ne vem, tega ne poznam..."
"... življenje me neskončno radosti. življenje me neskončno žalosti. za koliko neskončnosti je še prostora v tako omejenih telesu in duhu? ne vem, če bi se hotel odreči enemu na račun drugega. vseeno boli. najhuje je, ko te žalostijo male stvari. res, da vbod komajda še čutiš, ampak hkrati so tako pogosti. najhuje je, ko te žalostijo velike stvari, ki so tako presunljive v svoji grozoti, pa je pred njimi dokaj enostavno zatiskati oči. najhuje je, ko te radostijo male stvari, kot je polomljen brisalec na sosedovem avtu, in najhuje je, ko te radostijo velike stvari, kot, zgolj za primer, pogromi ljudi. in najhuje je mnogo stvari. kar se nam godi, povzroča trpljenje in nihče drug ne razume, kako nas to boli. občutek za bolečino..."
L. je človek, ki navdušuje. Čeprav sva se skupaj zbujala v nov dan, ga vendarle še čisto ne poznam. Ne dovolj. Ob njem sem doživljala lepo in manj lepo, celo strašansko boleče. A mu ne zamerim, saj je pogumen in odkrit. Zakaj bi se zadovoljil s približkom sreče, če ve, da je lahko življenje lepše, veliko bolj polno strasti in tako sočno, da se iz njega cedi kot iz zrele hruške? Moder in lep je. Najčudovitejših rok, kar jih je. In štirinožkin sostanovalec. :) Gozdni mož in njegova mala gozdna vila. Za vedno s posebnim mestom v mojem srcu. In ta, še kako moj L., je spisal knjigo. Posebno in drugačno. Težko razvrstljivo v točno določeno zvrst. Pravzaprav gre za več knjig v eni. Njegovih petdeset tisoč besed. Velikega formata in v treh jezikih. Med slovenskim, španskim in angleškim si izberete tistega, ki najlepše poje v vaših ustih. Med vsemi besedami se skriva šest velikih ilustracij Mojce Sekulič Fo, ki vas bodo morda presenetile. Tinček, Tonček, Tunček, na poti iz raja v raj je knjiga, ki se bere enako mavričasto, presenetljivo, kaotično in radovedno, kakor se je rojevala pod prsti njenega ustvarjalca.
"... všeč mi je kukanje skozi zaveso. še posebej, če je zavesa zanimiva sama po sebi. všeč mi je ugibati o rečeh. všeč so mi sence, projicirane na mlečno platno. zvoki v čisto črni gozdni noči. še posebej v tisti noči, ki je na nekem kraju prva. rad berem, kadar je vsaka beseda kot komet in za sabo nosi rep poln vsega, ki se konča šele dolgo potem. in enaki so lahko tudi filmi in simfonije. daleč nad vsem ostalim golo življenje. všeč mi je iskati tisto, kar večinoma zgrešim, ker je predobro skrito. še celo ne vem, da sem zgrešil. naslajam se nad tistim, kar sem našel, kot bi si mislil, da je to v resnici tisto, kar sem zgrešil. česar ne vem, tega ne poznam..."
