Vsakokrat, ko letim, se veselim trenutka, ko se dvignem nad ta svet, nad vreme, nad sivino, nad svet, kot ga poznam, ker takrat z vrha opazujem prekrasne tvorbe oblakov. Ta sladkorna pena, za katero si želim, da bi bila rozamodra, modroroza, a je vedno v vseh odtenkih bele in še več odtenkih sive, vabi v svojo mehkobo. Predstavljam si, da jo trgam z neba. In taka, ne rozamodra niti ne modroroza, ampak bela ali siva, se med nočnim letom pred mojimi očmi spreminja v črno z zlatimi pikami. Bolj ko se minute odmikajo, močno, močneje se svetlikajo zlate sledi na svodu in sedajo na utrujene oči. Stegujem se k njim in obmirujem – zvezdnata odeja prikliče spanec. Podnevi pa, tako kot danes, čakam na trenutek obratnega doživetja – počasi se iz oglušujoče tišine in modrine vsenaokrog spustimo na puhaste tvorbe, se v njih za hip kobacamo in pozibavamo, potem pa skoznje prodremo v ptičjo perspektivo pogleda na polja, mesta in gore, zasledimo promet in ljudi ter se zavemo, da so trdna tla tisto, kar nas čaka spodaj.
...................................
Francosko "barbe à papa", kar smo za našo risanko prevedli kot barbapapa, v slovenščini pomeni "sladkorna pena".
