30 avgust 2012

Sanje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Sanje sanjam včasih tako živo. Saj jih vsi, kajne? 
 
Lepe podaljšujem, napletam scenarije in konce, čeprav so dejansko tiste, ki me presenetijo in v jutro zbudijo, najbolj čudežne. In enako neverjetne. Kričim v sebi »Daj, vsaj še malo trajajte!« In ne, največkrat ne. Odprem oči. Vse je isto. Jih spet zaprem in tipam, tipam, dokler ne ujamem privida, da so to tiste sanje, ki so me popeljale v nov dan. 

 
Najhuje je, ko sanjate neznanca, ki ga na nek način prepoznate, saj ga morda tu in tam srečate na ulici, a je dejansko enako nedosegljiv kot nek filmski junak. Mislim, da bom rdela in v tla upirala pogled še nekaj časa, če in ko bom naletela na tega iz sanj. Ne, nikar, vi perverzneži! Nič pohotnega ni bilo. Ena sama fascinacija in ljubezen v zraku. Bilo je branje (jaz), bil je naključni fantič v svetlomodri pikasti srajčki (zmedeno me je ogovoril s čistim in nenarejenim »Ti si mi všeč.«) in bil je ta nekdo (ki je to opazoval). Bilo je močno. Nabito s čustvi. Za vse tisto, kar z njim nikoli ne bom doživela. Za vse, kar bi v nekem drugem življenju bilo mogoče. 


Morda je bolje, da vse skupaj ostane v sanjah. Za tisti pogled na ulici, ki bo kot dotik sanj.