23 december 2010

Iztekanje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Prazniki pred vrati, zunaj pa aprilska mokrota brez kančka jingle bells čara. Nekje mora biti konec in še prej začetek in če že tako je, da je za večino to koledarsko naravnano, naj tako bo. Snežna belina in mir, ki se vsaj v času sneženja naseli naokoli, sta odpovedala in s sabo vzela tudi tisto začetno zagnanost, ki jo usmerim v voščilnice in darila, hrane pa itak ne sme zmanjkati, saj taaaaaakooooo rada jem. No, ja, vseeno sem pridno odposlala vsa voščila v širni svet, danes pa pišem še v domače loge, da bodo tja do 31. decembra prišla do naslovnikov. Vsako leto je seznam oseb isti - ne glede na to, koliko ljudi spoznavam, krog tistih, ki so deležni pisane voščilnice, ostaja nespremenjen. Socialna mreža je očitno zasedla nevidne okope nekega časa, ki ga ni več, pa vendar je... Še teden dni desetke in že bodo nehotena upanja in želje risala novih tristopetinšestdeset dni neslutenih priložnosti in možnosti.