Brrrrrrrrr

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zebe me. In to mi ni všeč. Vem, kaj dosti vpliva na vremenske spremembe nimam, niti vremenske spremembe ne name, ampak res ne maram mraza. Lahko se torej preselim v tople kraje, si omislim življenje pol leta tu in pol leta kje drugje, se preprosto sprijaznim z dejstvom, da je pač pol leta mraz ali pa se mrazu uprem s toplimi oblačili. Možnosti je veliko, verjetno pa bo treba počakati na pomlad, da bo spet vse lepo in da bom v obveznih balerinkah in nato v natikačih (ultimate freedom!) lahko brezskrbno uživala vsakdan. Nisem ravno človek, ki bi bil veliko časa na prostem, ampak, takrat ko pa le grem ven, pa nočem skoraj teči naokoli, z zanohtanimi rokami in nogami, zmrznjenim nosom in modrimi ustnicami. Je ni bunde, ki bi me pogrela, in ga ni človeka, ki bi me prepričal v lepote mraza. Snežna belina je čudovita, prvi sneg je prelep, zasnežena Ljubljana 1. januarja je sanjska, škripajoči sneg pod nogami je prijeten, a če sem zunaj, ima lepa stran naštetega omejen rok trajanja. Potem si želim na toplo, odkoder lepote pridejo do pravega izraza. Morda pa si moram kupiti le škrnicelj toplega pečenega kostanja in sprejeti dejstvo, da vsak letni čas s seboj prinese nekaj čarobnega …



[slikica sposojena tukaj]