GOLA HREPENENJA

Zmrzal

2012-02-06T11:56:00.002+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Čudna bitja smo - na vse se navadimo in vsemu se prilagodimo. Kdo bo koga?

Sanjavost

2012-02-01T21:01:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

So ljudje, v katere sem se zaljubila in nikoli odljubila. Gre za posameznike, katerih bistvo tiči v skrivnostnih vijugah njihovih možganov. Ne vem, pravijo, da pri drugih najprej opazimo tisto, kar nas pri nas frustrira oziroma, da je našega občudovanja deležno tisto, kar pri sebi samih pogrešamo. Vneto kimam, če gre za kakšne telesne zadeve (npr. noge, prsti na rokah, nos), a glede tistega tu gori, s čimer premišljujem in se izražam, je ta frustracija nekoliko drugačna. Občudujem posameznike, ki razmišljajo do dna, ki tvorijo temeljito mislečo drznost in ne površnost, h kateri se večina prepogosto zateka (tudi sama sem med slednjimi). No, eden teh stremečih mislecev s precejšnjo mero inteligentnega humorja je veliki M. Z. Četudi ga ni več, me še zdaj njegove besede spravljajo v glasen krohot, v tisto enkratno zadovoljstvo nad preprostostjo genialnega. Tule ob kaminu in prijetni glasbi se trudim napenjati možgane in se posvetiti povzetku preobširnega, praznini med besedami vdahniti zadnje vezne misli, v resnici pa pogled tava po knjižni polici in išče drugačna branja. Kot naročeno in vedno navdušujoče se mi je pogled ustavil na Knjigi mrtvih. In kot je v podnaslovu dodano, "to ni kuharska knjiga, to je ena sama ljubezen", namenjena Š. in F. V receptu, poimenovanem "F. kolač", so navodila za pripravo naslednja:

"Zgneteš gladko testo, razprostreš ga v pekaču za pite, dvigneš robove. Na testo vržeš naribana jabolka, sladkor po okusu, cimet in spečeš. Pokriješ s folijo, 190 stopinj, 15 minut. Odstraniš folijo, pečeš še 15 minut. Ko se ohladi, dodaš stepeno smetano. Potem rečeš, F., to si pa dobro spekel, in on reče, vem. In ve."

Zveni preprosto, a ni. Zveni, kot da to zmore vsak. Pa ne zna. Zveni, kot da sem zaljubljena. Res sem. :)

Prazne besede

2012-01-30T12:04:00.001+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pozabljanje. Spomin. Zgodovina. Prazne besede.

Dejstva.

Vijuganje

2012-01-25T21:30:00.005+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vijuganje med neumnostmi vsakdana. Ko nemočno opazuješ narobesvet in si želiš, da bi lahko spremenil potek dogodkov, pa se vse vrti po nekem vnaprej zamišljenem scenariju sprijenih posameznikov. Čas za postopno redefiniranje in prestrukturiranje družbe kot celote oziroma njenih vitalnih delov je zamujen. Sram me je, da ljudstvo ne šteje, sram me je, da se je razum uklonil sili in bojim se, da besede samodržca prejšnjega stoletja danes, še bližje, zvenijo kot program za jutrišnji dan. B. M. je namreč v svojem govoru leta 1925 izrekel naslednjo maksimo: "Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej." (Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato.). V skladu s to miselnostjo so vse zadeve posameznika obenem tudi zadeva države, skrb za obstoj države pa je najvišja dolžnost vsakega posameznika, ki je, kot tak, popolnoma nepomemben. In grozno je, ko ugotoviš, da te ob poslušanju poročil zanima le še vreme, pa še to čisto iz navade. Niti vseeno nam ni, le v nekem stanju odsotnosti smo. Ljudje smo pač družbena bitja in lepo bi bilo, če bi zmogli vsak zase najti svojo skalo, kamor bi se lahko zatekli, a skal ni dovolj. Moj lepši jutri, žal, ni odvisen od mene. Moj jutri krojijo tudi samookronani grdobci, ki mi bodo vsak čas zavladali... Da pa ni vse tako črno, skrbi jasno nebo. Včerajšnji dež je na tla zlil ogledalo, v katerem so si mežikali oblaki. Danes je sonce tako lepo obsijalo vodno gladino, da se je v njej zrcalilo jasnejše nebo. Vijuganja med lepim in grdim po avtocesti mojih želja...

Tu sem doma

2012-01-20T10:13:00.007+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsak dan se že skoraj dva meseca vračam v najin dom. Kam? Sem.

Sodobna umetnost?

2012-01-19T13:53:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Lahko se vam gabi ob pogledu na tole, a domiselnosti avtorju pač ne morete ne odreči ne zameriti. :)

Hrepenenje

2012-01-10T09:37:00.002+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ni besed, ki bi znale ujeti včerajšnja občutja med gledanjem tega filma. Plesni gibi so v vsem, kar storimo, a včasih ni čutiti poetike v gibu. Pri Pini Bausch je vsak gib iskanje, hrepenenje, je ljubezen.

Ne prodam!

2012-01-09T12:27:00.005+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj zvečer je zemlja dišala po življenju, novem in mokrem in brstečem. Vonj v zraku je bil tako nasičen, da sem ga globoko vdihnila in kar milo se mi je storilo. Brez razloga, kar tako. Ker je ... lepo. Ker ni mraza, ki ga ne prenašam, ker je pomenilo obet še enega lepega dne. T. je odšel v Francijo na počitnice, tako da uživam sama v hiški. Čudovito je! Poslušam glasbo in radio*, pišem, pospravljam, kuham, zrem skozi okna, stopim na teraso in uživam v razgledu na suhe vinograde, v katerih se je včeraj ves dan odvijalo druženje ob grabljenju, rezanju, kurjenju. Mraz že še pride, a za zdaj se pretvarjam, da bo najino sadno drevje vsak hip pognalo zametke listkov, obet sočnih sadežev.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

*Javno pismo Valu202:

1. prosimprosimprosim, če lahko končno dojamete, da je Lidija H. butasta in nemogoča voditeljica, ki dvestoosemintridesetkrat v štirih urah prav prosi, da jo izklopim;
2. zadnja Petkova centrifuga se je v ponovljeni obliki včeraj odvrtela v cenzurirani obliki. Nedopustno. Samocenzura nima nič skupnega z "vse lepo o mrtvih". Fuj.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Življenje je zvitorepka

2011-12-31T17:45:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

"Življenje vsakega človeka je sestavljeno iz več življenj, ki si med seboj niso podobna. Lepega dne na vaša vrata potrka usoda in vam poda roko. Pustite se ji voditi: gre za edino priložnost v življenju, ko vam je usoda pripravljena nakloniti pozornost. Ponovila se ne bo nikoli več. Vse preveč je ljudi, ki so pozabili že sámo pomisel na svobodo in zato odklanjajo povabilo. Podobni so v stekleni bokal ujetim žuželkam: preklinjajo svoj položaj, se grizejo med seboj, ne storijo pa ničesar, da bi se rešili jetništva. Tudi če jim ponudite drug bokal ali celo izhod v prostost, bodo ponudbo zavrnili. Stara navada jih že od otroštva drži v železni srajci."
(P. B.)

Da bi življenju znali podati roko in da bi želje resničnost postale!
Srečno vsem.

To ni verska nestrpnost

2011-12-29T18:43:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Debele snežinke letijo v mrzlo noč. Osrečujejo in žalostijo. H koncu gre leto, a zdi se mi, da mi je nekdo ukradel posvečenost tega minevanja. Zdi se, da se je tudi tod okoli naselila misel, da je 24./25. december čas veselja in čarobnosti, 31. december pa le še en listek, ki odfrči s koledarja. Pa ni tako! 31. december je znanilec novega štetja, takrat nastopi belina, ki dopušča nemogoče, ki tke nove sanje in hrepenenju doda novo vrednost. 24./25. sta intima, ki naj to ostane, tradicija, ki jo negujemo, čas druženja in toplih misli, a konec in začetek pripadata nekomu, nečemu drugemu. Tako!

("Zvezde so vaše.")

Hiška in pritikline

2011-12-22T10:31:00.005+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Hmmm, kaj nam še ostane? Hiška čez cesto in kozolec. Hiška čez cesto je najin "kevder" (spodaj) in T.-jevo pribežališče (zgoraj), kjer si je omislil prostor za orodje in druženje s fanti. Hiški smo v celoti naredili novo ostrešje in streho. Še prej smo zalili betonski vezni obroč, da se stene te kamnite stoletnice ne bodo razletele vsaka na svojo stran. Streha je izolirana, T. je naredil luštni okenci in vrata, zaradi precej nagnjene strehe pa spominja na alpsko poskočnico. Notranjost spodnjega dela sva očistila in prešpricala z apnom, T. je iz starega masivnega lesa naredi police za ozimnico, stare omare iz hiše sva ohranila in je v njih nekaj orodja, tu pa imava tudi samokolnice, lopate, grablje, vile, gradbeni material, ... Je kar velik prostor, ki je poleti prijetno hladen. Zgornji prostor je obit s smrekovimi deskami in tudi kar prostoren. Zunanje stene bova uredila to prihajajočo pomlad. Zapolnila bova največje luknje med kamenjem, vstavila kakšnega manjkajočega, potem pa najbrž tudi prešpricala z apnom, da jo bova tako kar najbolje zaščitila pred vremenskimi vplivi. Na koncu bo T. naredil še zunanje stopnice v zgornji prostor, saj je zdaj do tja treba preplezati manjši Triglav (seveda pretiravam) oziroma obhoditi hiško.

Kozolec (toplar) je prvotno stal čisto ob cesti in bil v precej slabem stanju. Ob cesti je bil ves čas na udaru mimoidočih vozil, zato je bila prva odločitev, da ga prestavimo stran od ceste, malo bolj proti dolini. Ker gre za precejšnjo zver, je bilo treba podvig natančno domisliti. Najprej smo sneli strešnike in kar je bilo nametanega na zgornjem nadstropju. Vse polomljene deske smo zmetali na kup, obenem pa odstranili tudi neke vrste drvarnico, ki je bila prislonjena na eno stran kozolca. V konstrukciji so torej ostali nosilni tramovi, ostrešje in rante (palice, ki skozi nosilne drogove tvorijo "obešalnike" za seno/slamo). T. je naredil šest novih temeljev za vsak nosilni tram, potem pa smo z dvigalko za dvigovanje tovornjakov počasi kozolec dvignili in vseh šest tramov, enega za drugim (v hitrem sosledju bi to lahko pomenilo tudi tri hkrati), premaknili na nove temelje. Predstavljajte si velikansko šestnogo mravljo, ki lahko dvigne le eno nogo hkrati. Ko je bil premaknjen na novo mesto, smo popravili ostrešje in naredili novo streho. Obe stranici strehe smo obili z deskami, na eni strani naredili celo balkonček. V vrhnjem delu trikotnikov smo izrezali srce (malo cukra mora biti). Ker je v naših krajih doma veter in ko zapiha, je vse prej kot prijetno, smo na spodnji strani kozolca do polovice višine nabili hrastove deske (vidno na včerajšnji sliki št. 6). Brrrrr. Na južni strani kozolca smo naredili novo drvarnico in jo napolnili za celotno zimo. Pod kozolcem smo pospravili, T. je dal na varno najlepše kose lesa, prostora pa je dovolj za moj avtoček, čeprav bova prostor raje uporabila za druženja.

Še o beli fasadi. Moje srce je krvavelo in resno pokalo, ko je T. uresničil namen prekriti tisto čudovito zemeljsko oranžno čarobnost. Bilo je nujno. Kljub večplastnemu nanosu zemeljske mešanice, sva rekla, da bova opazovala, kako se bo fasada obnašala čez zimo. Lanska zima je bila huda, mrzzzzla in precej snežena. Ko je snega napadlo toliko, da se je usedel tudi na fasado, je prišel mraz, kar je povzročilo, da je vse skupaj zmrznilo. Ravno zmrzal/zmrznjenost je kriva in vzrok za srčne bolečine. Ko se je otoplilo, je skupaj s snegom odpadla tudi vrhnja plast zemlje. Najbrž bi se dogajalo podobno še naprej, zato je T. takojci vse skupaj zaščitil z deskami, ko pa je prišla pomlad, je T. ocenil, da obstaja nevarnost, da bi po nekajkratnem opisanem procesu, najbrž lahko odpadlo oziroma se namočilo toliko plasti fasade, da bi lahko ogrozila slamo. Če bi se slama namočila, bi to pomenilo, da bi neizbežno lahko vse skupaj zgnilo, česar pa nočeva. Torej je T. odločil, da bo apno rešitev (jaz pa sem trmarila, da sem pripravljena vsako leto še enkrat napacati novo plast zemlje, da bi fasada le ostala, kakršna je bila). Letos poleti je z apnom prešprical celotno fasado.

Fasada je oblikovno ostala enaka (bunkasta, neravna in z zaokroženimi robovi hiše), ni pa več posebna, saj je v vsej tej belini videti kot le še ena hiška. Po začetni bolečini, za katero sem mislila, da ne bo nikoli izginila in po ureditvi okolice, je vse skupaj začelo postajati prijaznejše in skupaj s tem navajenost na drugačen videz. Zdaj beline več niti ne opazim.

Hiška - zunaj

2011-12-21T09:43:00.008+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dobrodošli v prvo zimsko jutro. Mečkam s tole hiško, a ne namerno. Vse me prehiteva, vse čaka, nič ni narejeno, vse bi moralo biti že storjeno. Večna zmeda, torej nič novega.

Ko začneš "blok" objav v zvezi z gradnjo hiše, nujno filtriraš bolj od manj pomembnega, bolj od manj zanimivega, manj od bolj tehničnega. Lahko bi razpredala še in še, pa najbrž še ne bi vsega povedala. A eno je neizpodbitno: če in ko delaš hišo sam, na koncu veš in znaš veliko. T. je pravi mojster, jaz sem vajenec, ki mu delo ne smrdi. Težko si je predstavljati kaj vse sem v preteklih letih počela, koliko vikendov sem namesto branja knjig, potepanja naokoli, uživanja v samosti in še čem, kar rada počnem, prenašala ta ali oni gradbeni material, kopala, lopatala, zabijala, čistila, prenašala, mazala, izdirala, se potila, se jezila, bila globoko žalostna, ko je šlo kaj narobe in je bilo videti vse črno, težila, trpela, se radostila, ko je bilo kaj točno tako, kot sem si zamislila. Sem tečen, vztrajen, natančen, težko kdaj čisto zares popolnoma zadovoljen človek. Moja sreča so trenutki vznesene radosti, moja žalost je globoka kot luknja, kjer zemlja brbota, preden se dvigne skozi vulkan na površje. Z mano ni lahko, vem. A tudi kadar sem najbolj nemogoča, sem zato, da bi tisto na koncu bilo všeč in dobro za vse. In najpogosteje je. Tudi zgodba te hiške je odraz vsega navedenega. Zato je najina hiška zares NAJINA, pri čemer gre zahvala mnogim, brez katerih ne bi šlo. A tu je, v njej živiva in v njej bova vesela vsakogar, ki bi ga karkoli v zvezi s čimerkoli zanimalo. Torej, če umanjka kakšen bistven podatek, ki ga nisem ali ne bom navedla ali opisala, pišite, pridite.

Najprej dimnik, ki je bil v prejšnji objavi viden zgolj od zunaj. Gre za okroglo cev, ki se nekje v višini štirih metrov spremeni v kvader. V streho smo zažagali kvadrat, da je to čudo lahko pokukalo v nebo, okoli in okoli izolirali in temeljito zatesnili. Ker dimnik od tal do višine približno treh metrov ni izoliran, deluje tudi kot grelec prostora, obenem pa kot preteča nevarnost vsem, ki tega dejstva ne vedo. Nanj se torej NE naslanjamo. :)

Glede greznice sva se odločila za triprekatno, kjer skozi tretji prekat v zemljo steče skoraj povsem čista voda, za kar poskrbijo mikroorganizmi. Na pomlad bo T. ob njej naredil manjši ribnik z ločjem, pod greznico pa imava že zdaj posajene štiri beke, ki lepo rastejo, saj ilovnata zemlja ugodno vpliva na njihovo počutje. Ko bodo štrleče in težko obvladljive, jih bova porezala, skuhala, olupila in iz njih naredila kakšen koš ali cekar ali kaj podobnega. Greznico je T. glaziral z mešanico cementa in finega presejanega peska ("moka"). Ko sva urejala okolico, sva tudi po greznici posula okrogel savski kamen, tako da je zdaj nekakšen podaljšek terase.

Terasa je dejansko podaljšek notranjosti. Prepričana sem, da bo (razen pozimi) najin najljubši prostor. Njene mere so približno 3 x 8 metrov, nekako od hiše do škarpe. Najprej sva tla dodatno utrdila s staro betonsko strešino, potem po dolgem položila lesene plohe, pravokotno čez njih pa sva postavila hrastove (5 cm) deske, ki sva jih pribila na pod njih položene plohe, tako da je konstrukcija stabilna. Med hrastovimi deskami in hišo je približno polmetrski pas okroglega savskega kamenja (razen pri obojih vratih, ki vodijo na teraso (iz kuhinje in kopalnice), kjer se deske začnejo takoj pod robom), med hrastovimi deskami in škarpo pa približno enak dvajsetcentrimetrski rob. Okoli in okoli hiše imava pas tega kamenja, povsod drugod je travnik. Za prehod iz hiše na teraso oziroma travnika sva pri vseh treh vratih (vhodna + iz kuhinje in kopalnice) naredila kamnito "preprogo", ki se zlije s kamnitim pasom okoli hiše.

Zakaj je hiška (če niste opazili) bela, kaj smo storili s hiško čez cesto in kozolcem, pa jutri.

Hiška dobi prepotrebno

2011-12-17T08:47:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Preden napišem nekaj malega o v naslovu napovedanem, naj povem, da je današnje jutro pravljično. Zunaj je prelepa belina, ki je v skoraj desetcentimetrskem plašču objela naše hribčke. Drevje se bori s težo, sosednje male živali pa že rišejo križišča. Tako lepo, da bi si postavil stol pred okno in se ves dan razvajal...

Naj se povrnem k objavi. Ko je hiška imela streho in fasado in še preden je bil čas za končna dela (npr. ravnanje in beljenje sten, brušenje in mazanje ta), je bilo treba zapreti odprtine. Želela sva si olivno zelena hrastova okna in vrata, ta barva je ne le moja najljubša, ampak bi se tako lepo ujela z barvo fasade in okolico. No, hitro so nama razblinili sanje. Hrasta se ne barva, zato se ga dobi le v naravnih odtenkih. In sva izbrala en driskast odtenek, ki je zdaj, v končni obliki hiše, lep, a ob vgradnji je bil boleče neoliven. Vsa okna in vrata imajo prave "križe", torej ne nalepljenih, kjer gre za eno steklo in na njem nalepljen križ, ampak za štiri stekla, ki so razmejena s križem (pri vratih je stekel šest, razen pri vhodnih štiri). Hiški dajo podobo ljubke, stare hiške, točno tisto, kar sva želela. Tesnijo odlično, tako zvočno kot toplotno.

Da bi bilo v hiši toplo (da imava talno gretje, sem napisala v objavi, kjer sem pisala o tleh, torej že veste, a to bova uporabila le v skrajnih primerih – če bi bilo resnično mraz ali če bi bila nekaj dni zapored odsotna), sva kupila samostoječi litoželezni kamin, a ker hiša še ni imela dimnika (kar pozornemu opazovalcu poprej objavljenih slik zagotovo ni ušlo), kamin pa naj bi stal sredi hiše, sva se odločila za inox dimnik. Morda na prvi pogled deluje moteče, a potem pozabiš nanj in se lepo zlije z ostalimi inox izdelki. Malo vesoljski vsekakor je, a toplota, ki jo oddaja tudi sam (poleg kamina), je čudovito božajoča, zlasti v teh dneh (ne dvomim, da se bova z njo pockrljala tudi v drugih letnih obdobjih).

In še jagoda na smetano. Še ena v nizu sodelovanja z naravo. Imava lesene žlebove. T. je šel s prijaznim sosedom Albinom v njegov gozd, kjer sta izbrala dve vitki smreki kapnici (posebna vrsta smreke, ki ostane vitko ozka in zraste visoko v nebo, zato je primerna za žleb), ju podrla in pripeljala do hiše. Tu ju je T. ogolil, z M. sta izdolbla ustrezne kanale, na koncu pa sta še vse lepo zgladila (pomagal P.). T. je priskrbel še macesnove kljuke (gre za macesnove veje, ki so v delu, kjer se stikajo z deblom, izrazito močne, zato so primerne za "nošenje" težkih bremen), ki so pomagale k namestitvi žleba "v delovanje".

Imate dovolj gradbenih del? Ali pa bi radi slišali še kaj o triprekatni greznici, hrastovi terasi, prenovi hiške čez cesto in premikanju kozolca? Morda je čas za premik v sedanjost? Vas zanima, kako je hiška videti danes? Od zunaj in zlasti znotraj?

Hiška dobi obleko

2011-12-14T15:05:00.006+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

T. si je zamislil, da bo imela hiška, namesto klasične fasade, malce drugačno obleko. Naravno. Nedaleč stran od hiše so zapori, ki v okviru samooskrbe in upravljanja s precejšnjimi rodovitnimi površinami skrbijo tudi za pšenična in ajdova polja. Videti so neskončna in strašno lepa. Ko so želi pšenico, je ajda ravno cvetela in ko so balirali slamo za naju, sem se hladila v senci lepega hrastovega drevoreda s pogledom na brezkrajno polje cvetoče ajde. Ker je T. želel biti poleg in ne le naročnik slamnatih bal, sva se skupaj s še nekaj prijatelji odpravila na "teren". Baliranje je zanimivo ne le otrokom, ampak tudi odraslim. Čarobno opravilo. Traktor s prikolico z nečim čudnim (balirka) se zapodi na polje in iz njegove riti začnejo skakati kvadri zbite slame. Skoraj petsto takih kvadrov smo z dvema traktorjema dolgih prikolic po najbolj stranskih cesticah našega območja prepeljali do hiše in bale zložili v hišo in pod kozolec. To je bil material, sledila je priprava hiške, ki bo to obleko lahko nataknila nase. S T. sva opažila ("zafršolala") polico okoli in okoli hiše, širine 30 cm. Nastala je betonska polica, povsem enako široka kot bala. Nato smo kar nekaj vikendov in mesecev zapored vsako balo v posebej zato narejeni stiskalnici stisnili, da bi preprečili pogrezanje, ko bi enkrat bila že naložena ob stene hiše, ter jih polagali eno poleg druge in eno vrh druge (z zamikom). Vsaka bala je povezana v stene hiše, na določeno razdaljo pa je z vrha navzdol proti polici potisnjena tudi železna palica, ki je prav tako povezana (vpeta) v stene hiše, zato da ni vse skupaj prostostoječe, ker bi sicer kljub polici lahko padlo proč (odstopilo).

Ko so bile vse bale lično zložene ob vse štiri stene hiše, je ena skupina ljudi začela nanašati "zemljo" (mešanica gline + ilovica + droben pesek + natrgana slama + voda), druga pa je naredila lesene okvirje za vse okenske odprtine in odprtine za vrata (skelet). Prvo opravilo je zelo terapevtsko in zahteva precejšnjo moč v rokah, a je obenem tudi strašansko zabavno, ker gre v resnici za packanje. Drugo opravilo terja natančnost. Ko so bile vse bale ometane, smo pustili, da se omet posuši, nato pa vajo ponovili še tri- ali štirikrat. Namreč, po vsakem sušenju se pojavijo razpoke (enako, kot je videti presušena zemlja), vsak naslednji nanos pa te razpoke zapolni, dokler na koncu niso čim manjše.

Vmes med bale smo nasuli apno in strup proti glodalcem, čeprav je balirana slama tako močno zbita, da v njej skorajda ni kisika in če ni kisika, tudi življenje ni mogoče. To je hkrati tudi pojasnilo vsem tistim, ki se sprašujete o požarni varnosti tovrstne fasade. Najina bi zagorela veliko pozneje kot katerakoli druga, tako da pri pridobitvi gradbenega dovoljenja to sploh ni bilo vprašljivo.

Bilo je naporno in zabavno obenem. Nikoli pozneje se ni zbralo toliko ljudi, kot se jih je ravno takrat, ko sva delala fasado. Da o firbcih in vseh poličih vina, ki so jih radovedneži nosili na obisk, mi pa pridno praznili, sploh ne govorim... :)

Hiška - streha in zidovi niso dovolj

2011-12-09T12:33:00.009+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ko hiša stoji, se delo šele začne. Zidovi so, streha je, vse, kar je pomembno za življenje v taki stavbi, pa šele mora biti narejeno. Tisto mrzlo zimo smo odprtine prelepili z debelimi polivinili, da bi vsaj malo ublažili neusmiljeni veter, ki rad brije po hribovitem predelu. V hiši smo se lotili vodovodne in električne napeljave. Ko sta bili narejeni, smo tla izolirali (hidro in toplotno) ter čez vse to zlili novo plast betona. Po vrhu je mestoma napeljano električno talno gretje, ki se položi na vse opisano.

V hiši je moč uporabljati deževnico in vodo iz vodovoda, zato sva zunaj skopala jamo in vanjo položila hidrofor, s pomočjo katerega po želji menjava uporabo. Dejansko iz vodovoda uporabljava vodo v kuhinji, vsepovsod drugod pa se trudiva uporabljati deževnico. Zunaj pred hišo imava namreč "štirno", ki jo je T. spraznil, očistil, nanovo glaziral in vsebuje do 8 m3 vode. Štirna je od zunaj obložena s starim bobrovcem, voda iz žlebov pa se najprej očisti skozi štor, potem pa še skozi okroglo savsko kamenje in tako naravno filtrirana steče v štirno. S T.-jem sva pod ljubljanskim hribom nabrala podarjeni star bobrovec, glede na to, da na Mestnem trgu pridno prenavljajo hiše, pa sva si izborila tudi nekaj stare kritine pri prijaznih delavcih, ki so sicer imeli za nalogo, da vse skupaj z vrha stavbe po ceveh zmečejo v zabojnik. Nato je T. našel še enega prijaznega gospoda v Planini, ki je imel nekaj starega bobrovca odveč in sva dobila še dobro prikolico tega čudovitega materiala. V kakšne namene? Za tla. Po tleh sva namreč položila star bobrovec, potem ko sva ga narezala na pravokotne oblike (neenakih velikosti) in vsakega posebej skrtačila s sirkovo krtačo. Polaganje je bilo T.-jevo delo in verjemite, da 60 kvadratnih metrov lahko povzroči precej bolečine v hrbtu, pa še kakšno drugo nadlogo nakoplje, tako da ploščičarja zagotovo ne bova. Najbrž se sprašujete, zakaj star bobrovec? Razlogov je več. Star bobrovec je raven in narejen iz prvovrstne gline, je odličen toplotni akumulator in za povrh sva uresničila najin namen, da bova okolju prijazna. Sploh ni šlo za denar, ker ko sešteješ čas, ki ga porabiš za pripravo in samo polaganje, potem še brušenje in mazanje s čebeljim voskom (zmešan z lanenim oljem), si lahko prepričan, da bi bilo ceneje in hitreje položiti nov material. A midva sva zadovoljna. Ko so bila tla nared, smo se lotili tal na galeriji. Ta so hrastova, tudi premazana z mešanico čebeljega voska in lanenega olja (ves les in ves stari bobrovec v hiši sva premazala s to mešanico, ki lesu da prijetno patino in ga obenem ščiti). T. je potem naredil še čudovite stopnice na galerijo (hrastove), okenska polica na galeriji pa ima ravno tako hrastovo ploščo (ostale okenske police tvori nov bobrovec).

Sledila je izolacija strehe. Obita je z deskami, med deskami na zunanji strani in deskami, ki tvorijo strop na notranji strani, pa je 35 cm izolacije, ki jo v celoti sestavlja (pšenična) slama, z notranje strani pa je na deske prislonjena paronepropustna alu folija. Vsaka streha med strešno kritino in spodnjim delom potrebuje zračno zaporo, zato je ta del odprt in bi moral "dihati", obenem pa ptičkom onemogočiti gnezdenje in uničevanje. T. je z našo pomočjo spletel zaporo iz bek, kar je ena od dveh posebnosti strehe (o drugi, naslednjič). Preden nadaljujem z najpomembnejšim in najbolj posebnim delom hiše (fasada), vas prepuščam nekaj slikam, ki naj zbudijo radovednost (če vas ob vsem tem besedičenju ni že minila).

Hiška - začetki

2011-12-06T13:55:00.005+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pred tremi leti sva sprejela hipno odločitev – kupiva hiško. T. je brkljal po računalniku in iskal, kot tečka "družine" pa sem na koncu odločila. Pri izbiri je bila bistvena cena, kar je, po pregledu ponudbe, pomenilo, da dražji konci naše dežele ne pridejo v poštev (beri: Gorenjska, Primorska). Pogoj je tudi bil, da ni predaleč iz Ljubljane. Približno 50, 60 km, kar je s pomočjo avtocestne povezave obvladljivo, če si v službi v Ljubljani (kar midva sva). Našlo se je precej ugodnih ponudb na Dolenjskem in ker T. prihaja od tam, sva se pametno (pozneje razložim, zakaj je temu tako) odločila, da bo tamkaj stal najin dom. Kupila sva torej hiško z dva tisoč kvadrati zemlje, na kateri sta še mala kamnita hiška in toplar (dvojni kozolec), majhen gozd in dovolj prostora, da sosed ne more kukati v krožnik, pa še hiše nihče ne more postaviti ob bok najini (da bi nama jutri delala senco). Najprej je bil namen hiško obnoviti, a bolj, ko smo rofkali po zidovih ter razkrivali tla in streho, bolj jasno je postajalo, da bi bila obnova metanje denarja v prazno. Tako sva se odločila, da bova zgradila novo hiško, prav takšne velikosti, kot je bila obstoječa. Točno sva vedela, kakšno hiško želiva – material, oblika, velikost, razporeditev prostorov, kakšna streha – tako da sva arhitekte uporabila zgolj zato, ker brez njih postopek pridobitve gradbenega dovoljenja v resnici ni mogoč. Ko je bilo vse pripravljeno, sva zaprosila za gradbeno dovoljenje. Glede na to, da je na zemljišču že stala hiška, je bilo treba pridobiti dovoljenji za rušenje obstoječe in gradnjo nove hiške. Nekoč bi človek zaprosil za gradbeno dovoljenje za gradnjo nadomestnega objekta, a ker je bila zakonodaja vmes spremenjena, moraš dejansko v primeru, kakršen je bil najin, pridobiti dve dovoljenji. Vmes pridejo geodeti, pa soglasja vodovoda in elektra si moraš pridobiti, plačati komunalni prispevek (ta, na najino srečo, za naju ni bil visok, saj je bila vsa infrastruktura že na zemljišču, glede na to, da sva ohranila velikost hiške, pa sva komunalni prispevek plačala zgolj za razliko v celotni kvadraturi med obema hiškama). Še ena pozitivna stran je bila, da je občina, kateri pripada najina vas, v svoje prostorske načrte zapisala, da morajo biti novogradnje od javne ceste odmaknjene šest metrov. Prejšnja hiška je namreč stala skorajda na cesti, kar za življenje ni ravno praktično, pa še fasada je ves čas na udaru. Šest metrov pred hišo omogoča dvorišče, travnik ali karkoli si že zamisliš. Na gradbeno dovoljenje sva čakala pol leta (naša občina je kar hitra). V tem polletnem obdobju na hiši nismo počeli kaj dosti (ker se to ne sme početi), smo pa počasi začeli pripravljati okolico. Tisto mrzlo zimo leta 2008 smo pripravili ves les, ki je bil pozneje uporabljen za ostrešje (izbrali primerno drevje v gozdu, ga podrli, peljali na žago in ga razrezali na želene velikosti in oblike), nakupili gradbeni material, podrli drevje, ki je raslo na nepravih mestih in v nemogočih oblikah ter domislili še zadnje podrobnosti kako, kdaj in kaj bomo delali, ko bo gradbeno dovoljenje izdano. Slednjega smo dočakali vročega poletja 2009 in 8. avgusta je velikanski bager prislonil svoj nos na krhke stene stare hiške.

Podrla se je v gmoto vsega mogočega, kar smo potem pridno razvrstili – dober les na stran (pozneje uporabljen za pohištvo), strohnel in neuporaben les na ogenj, plastika in steklo ločeno na smetišče, stara vhodna vrata pod kozolec (pozneje uporabljena za ogledala in vhodna vrata v hiško čez cesto), strešno kritino smo zložili posebej in jo pozneje uporabili za nasutje in utrditev zemljišča. Čez dva tedna so bili zgrajeni škarpa, temelji in temeljna plošča. Hiška je začela rasti. Kot gradbeni material sva uporabila siporex (ytong). Gradnja z njim je hitra, enostavna in natančna, sam material pa je odlično toplotno izolativen in ima dobro sposobnost reguliranja zračne vlage. Hiška je dobila streho 31. oktobra 2009. Hitro, kajne? Naj se vrnem na izbiro Dolenjske in zakaj je bila to odlična odločitev. T.-jevi sorodniki so vseznalci. Ni je stvari, ki je ne bi znali narediti, ob tem jih odlikujeta pridnost in predanost. Nekateri med njimi se poklicno ukvarjajo z gradbeništvom, drugi to počnejo že od malih nog. Nam, mestnim otrokom, je toliko tega skritega, toliko tega ne znamo, ker je samoumevno, da za vsako popravilo ali opravilo pokličeš mojstra, ki poskrbi, da bo želeno opravljeno. V okoljih, kakršno je Dolenjska, je socialna mreža veliko močnejša in nikoli nikomur ni težko priskočiti na pomoč in nič zahtevati nazaj. Jaz tebi, ti meni in svet je lahko mavričast. (se nadaljuje)

Čas je!

2011-11-28T11:24:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ovčke razigrano tečejo po nebesni modrini. Jaz bi tudi, malo zaradi pregnane megle, veliko bolj zaradi bližajoče selitve. Ta teden se bo zgodila! Že dolgo obljubljam, a v prihodnjih dneh pride kakšnih pet objav na temo "HIŠA" - o nastajanju, o materialih, o vsaki sobi posebej, o pohištvu, ki sva ga naredila sama in o tem, da je vse skupaj zelo čudno. Spet se potrjuje, da je sreča najlepša, dokler čakaš nanjo oziroma, da je pomembna pot in ne cilj, ker te ta nekako naredi praznega...

Zdaj je vse, kar imamo

2011-11-24T09:32:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včasih se zdi, da se vse zaroti proti vam. Veste, da sicer temu ni tako in da je marsikomu veliko huje, a relativizacija lastnih težav nekako v času hudih stisk ne deluje. Perspektiva pride pozneje. Ta november se ni dobro začel, nadaljeval se je rahlo bolje, a še vedno s cmokom v grlu, proti koncu potuje zelo grenak. Najlažje je kriviti nekoga ali nekaj drugega, a povsem objektivno, čeprav subjektivno vpletena, lahko rečem, da nisem klicala hudiča, pa se je ta sam od sebe prikotalil na svoj čarobni ples okoli mene. Še vedno pleševa v ritmu, ne on, ne jaz se ne predava. Upam na zmago, ker sem v tem dvojcu »dobro«, a pridejo trenutki, ko se mi ne da več, ne da se mi nadaljevati v tem utrujajočem vrtincu. Brezčutnost in brezobraznost sodobne družbe sta boleči, v boju z njima preživiš le, če zmoreš ostati boljši, ne da bi nastavil še drugo lice. Kmalu bo bolje...

V nebo

2011-11-16T10:21:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Novembra me zagrabi novoletno pričakovanje. Pekla bi dišeče dobrote, zavijala darila, pisala voščila, v pričakovanju prvih snežink pogledala prismuknjeno zabaven film, ob toplem čaju, zavita v odejo, brala in brala, poslušala zvončkljajočo glasbo in se predajala radostnemu upanju. Potem pride december in vse to zagrabi ostale in me zadeva mine, pa še ves december je pred mano... Ampak, letos, letos bo moralo biti drugače. Čisto kmalukmalu bo na dokumentih drugačen naslov in tam se bo dogajalo vse opisano novembrsko, tokrat časovno usklajeno z ostalimi, a prav posebno in moje. Brez trgovinskega cirkusa, množic ljudi, ki ne gledajo kod hodijo, ki grabijo brez premisleka in čarobnosti jemljejo sleherno draž. Tam v tišini in ognjeni toploti se bodo rojevale drugačnosti. Svet, ki ga hočem živeti, lepota, ki jo hočem objeti.

Žalost

2011-11-08T22:39:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pridejo dnevi, ki stisnejo želodec in te vsega napolnijo z žalostjo. Pa ni kriv dan oziroma dnevi sami po sebi, ampak ljudje, ki ne razumejo in nočejo razumeti, da te ne vodijo interesi zlobne vrste, ampak iskrena skrb za to, da bi se vse skupaj ne skrivenčilo do neprepoznavnih oblik. Vedno, VEDNO, se moja iskrenost odbije ob zid užaljenosti in neargumentiranega vztrajanja na stvareh, ki so očitno napačne. Vem, lahko bi ravnala tako, kot to počne večina in obrnila glavo proč, se delala, da to ni moja stvar, ampak nočem jim biti podobna. Ni mi vseeno, ni in ne bo mi vseeno, pa če zato trpim, ker me boli njihova brebrižnost in ne moja iskrenost. Sem ena tistih večnih borcev za dobro stvar (vem, bitka je vnaprej izgubljena...), ki mi ne bo prinesla priznanja ali večne slave, imam pa mirno vest. Le še tole decentriranost moram spraviti v pravo kolesje. Morda moram samo malo proč, proč od vsega in vseh...

Objestnost

2011-11-04T13:25:00.002+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Objestnost je ena taka zanimiva lastnost. Ne govorim o uporništvu in ne o neprilagojenosti ali jezi, kot posledici nedopustnega oziroma nevzdržnega stanja. Govorim o zdolgočasenosti, ki se izrazi v uničevanju brez razloga, iz čiste zabave, nepremišljenosti in neodgovornosti do tujega, za neobčutljivost in v skrajnem smislu bedo.

Predstavljajte si naslednji scenarij: ponedeljek zvečer, ulica sredi mesta, polnoč. Nenadoma zaslišite petje na ulici. Moški glasovi, pesem stara in zlajnana. Nekaj da slutiti, da se tole ne bo dobro končalo. Pogledate skozi okno in uzrete moška, kako ležita na strehi avtomobila in se po njej mečeta, kot da sta na trampolinu. Njuni trije prijatelji veselo nadaljujejo pot po ulici. Odprete okno in zavpijete proti njima, onadva ravnodušno skočita z avta, ponovita vašo besedo v popačeni obliki in se pridružita ostalim trem z besedami "Bi skočili še na tistega tamle?".

To označujem kot objestnost. In to se je zgodilo meni (mojemu avtu). Čisto naključno, ker bi lahko bil katerikoli avto, a moj je bil očitno ravno prav velik in nizek, da sta ga izbrala za tarčo uničevanja. Udrta streha, moje srce ne ve, če ima še dovolj prostora v prsnem košu. Stopim dol in prestavim avto, da bi ob morebitnem novem pohodu ne doživel ponovitve. Ihtim in sem jezna. Ne zato, ker je avto močno poškodovan, in tudi ne zato, ker je to moj avto. Solze tečejo, ker vem, da ne morem storiti prav ničesar, da bi se kaj takega ne in oziroma ne bo več zgodilo. Strašansko skrivenčen um moraš imeti, da se v ponedeljkovem večeru, ki je bil videti, kot da se fantje zabavajo, sploh domisliš nečesa takega, kot je uničevanje tujih stvari. Kako ti sploh pride kaj takega na misel? Kje je zabava v povzročanju gorja drugemu? Kaj se je zgodilo z radostmi, kakršne so skakanje po lužah, plezanju po drevesu, zvonjenju na neznani zvonec in hitrem dirjanju proč, valjanju po hribu in ostalem, kar za posledico nima bolečine nekoga drugega...? Kje je "dobro"? Sploh še obstaja?

"Nekega dne bo vse v redu, na tem temelji naše upanje. Vse je v redu danes, na tem temelji naša utvara."
(Voltaire)

Vrata so priprta - vabim h kukanju

2011-10-26T20:55:00.005+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Najina hiška bo prav kmalu vseljiva. Vem, že dolgo obljubljam sprehod po vseh čudovitostih, ampak s temi zadevami je tako, da ni potrebe po zapeljevanju drugih, če sva že sama zapeljana in potem mečkam in izbiram in premlevam, če bi vam raje pokazala to ali ono... Vsega je toliko, da je težko pokazati vse detajle, za katerimi je veliko mozganja, včasih pa trenutnega navdiha. Najbrž je najlepša stvar te hiše ta, da smo jo (midva in ljubo sorodstvo) naredili z lastnimi rokami in po lastnih željah. Pohištvo je v celoti najino delo, les v hiši je več ali manj recikliran (prej je na tem mestu stala stara hiška in les, ki je bil prej v njej in je bil "zdrav", je zdaj predelan v mizo, kavč in kuhinjske dele), tudi pri ostalem pa sva poskusila biti čim bolj naravna in "eko" (tla – star bobrovec, fasada – slamnate bale in glina (zdaj poškropljena z belim apnom), stoli in dve omari – stari, zbrušeni in prebarvani z barvami na vodni osnovi, žleb – lesen, kljuke, ki žleb držijo na strehi – lesene, štirna – oblečena v star bobrovec, potka do hiše – stari leseni plohi, banja – lesena, v obliki soda, postelja – iz starih tramov... In to šteje, kajne? Da je nama, njenima prihodnjim stanovalcema, lepa takšna, kakršna je. Z vsemi neravnostmi, nerodnimi luštkanostmi in ne čisto takšnim končnim izidom, kot sva upala, da bo, a na koncu je tako že prav. In morda še lepše. Prilagam kolaž le nekaj od nešteto podrobnosti. Če boste hoteli več in podrobneje, morda kakšno slikico čisto od blizu (spodnja se poveča, če kliknete nanjo), pa le povejte. :)

Objem

2011-10-18T12:35:00.002+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

...

So dnevi, so leta in so pomladi,
ko se imamo preprosto radi,
so trenutki, ko je treba na novo začeti,
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti!

(P. N.)

Ni opijanja

2011-10-14T09:58:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

"Zame je piti ljudi podobno kot piti vino. Okušaš jih počasi, zavrtiš v kozarcu, zamešaš, da razvijejo svoj pravi vonj, barvo in okus. Jih valjaš po ustih, izpljuneš ali potegneš nov, daljši požirek. Včasih se z njimi tudi opiješ."
(V. M.)

Preprosto.

2011-10-12T20:22:00.003+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Lepa je tale jesen, barvasto opojna, še zlasti, ko se nebo proti večeru zavije v najlepše barve in izvablja tisti vzdih iz globin pljuč, iz pljučnih mešičkov, pravi poklon Naravi. Tako lepo! V meni pa nemir, vulkan brbota, se jezi in je nemiren. Potrebujem mir, rada bi imela čas, trenutke za dokončanje nečesa, a se iz povsem nedolžnih reči znova in znova dvigne orkan besa in me še dolgo ne spusti. Ufffffff, globok vdih, globok izdih... Pozabljam, da je lahko tudi preprosto. Tako preprosto.

Če imaš napačno ime

2011-10-06T09:11:00.005+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

V redu, sprejemam, da bomo vedno razdeljeni na ene in druge, in vem, da sovraštvo ne pozna meja. Zavedam se, da največkrat vztrajanje na nečem nima veliko opraviti z resnico ali dejstvi, ampak s prepričanji, ki so nam jih vcepili, s katerimi smo zrasli in katerih nasledniki smo, ne da bi se v resnici vprašali, zakaj mislimo tako, kot mislimo. Torej, ovce. Kljub temu so stvari, o katerih bi moral odločati in pri njih prevladati zdrav razum. Ne dvomim, da je posamezna zgodovinska osebnost prej negativno kot pozitivno označena, velikokrat povsem upravičeno. Ob nekaj dobrih, se večina spominja grozljivih stvari, ki so jih zakrivili. Prav je tako in ne gre pozabiti, da so premnogi zaradi njihovih dejanj trpeli. Strinjanje je vsesplošno. Kar jezi in vsakič znova preseneča je, da je tako lahko kot negativca prikazati eno in istočasno pozabiti na vse zlo, ki ga prizadeva ali ga je prizadejal nekdo drug, a ta drug je »naš«, torej »dober«, in zato ne gre pretirano kritično ocenjevati njegove osebnosti, medtem, ko prvi, ki ti je po defaultu ogaben in tuj, takojci sodi na grmado in že mečemo vžigalice gor. Velja, Titova cesta/ulica naj za vekomaj izgine. Najbrž sem ena redkih, ki je odločbo Ustavnega sodišča v resnici prebrala in kot človeka me boli razlogovanje, ki ga je sodišče pri tem uporabilo. O kakšnem človekovem dostojanstvu (ki ga označujejo kot omejitev pri odločanju demokratično izvoljenih predstavniških organov) si upajo govoriti, ne da bi istočasno predlagali revizijo vseh poimenovanj ulic, naselij, cest (vem, Ustavno sodišča odloča le o zadevi, ki mu je predložena in ne splošno, o vsem, kar bi lahko bilo povezano z obravnavano zadevo)? Ob upoštevanju te odločbe je treba ponovno preučiti na primer vsa poimenovanja po raznoraznih »svetnikih«, pripadnikih katoliške cerkve, te organizacije, ki sistematično posiljuje nedolžne, za vedno uničuje mlado in staro, deluje povsem v nasprotju s tistim, kar govorijo, in vendar ni opravičil, ni kesanja, ni poprave krivic, ni iskrenega obžalovanja, ni ničesar, le eno in isto dogmatično nadaljevanje širjenja pravljic, ki niso dobre niti za lahko noč?! Tu se bodo najbrž sklicevali na ločenost države in cerkve, ampak ulic in cest ne poimenuje cerkev, ampak taista (državna!) »oblast«. Pih! Če ne sme biti Titova, naj ne bo niti Janeza Pavla II.! Naj bo po nekom dobrem, po nekom splošno priznanem, po nečem, kar je generacijam lepšalo vsakdan. Naj bo po zverinicah iz Rezije, po Kekcu in Rožletu, po Martinu Krpanu, in če bi naša zaplankanost dopuščala, naj bo po Piki Nogavički in Baltazarju. Ne, to ni sovražni govor, to je svoboda izražanja.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

[14. točka obrazložitve odločbe U-I-109/10 - 14. O protiustavnosti predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, je mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Oblastnega delovanja državnih in občinskih organov, ki ima simbolni pomen, namreč ni mogoče enačiti z izražanjem različnih mnenj in prepričanj posameznikov ali skupin; njihova pravica do izražanja mnenj in stališč, ki so lahko celo nasprotna temeljnim ustavnim vrednotam, je v okviru svobodne in pluralne družbe utemeljena v ustavnih določbah o svobodi vesti in svobodi izražanja. Nasprotno pri oblastnih organih pri izražanju določenih vrednot ne gre za svobodo izražanja, kajti ta človekova pravica lahko pripada po naravi stvari samo posameznikom in združenjem, ne pa oblasti. Oblast mora vedno ravnati v javnem interesu, pri tem pa mora spoštovati ustavne omejitve, ki izhajajo iz ustavnih načel ter iz človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker izražanje vrednot, ki so nasprotne temeljnim ustavnim vrednotam, ne more biti v javnem interesu, presoja ustavnosti oblastnega ravnanja ni podvržena načelu sorazmernosti (tj. tehtanju med javnim interesom in prizadetimi ustavnimi vrednotami), temveč je takšno ravnanje samo po sebi protiustavno. Z ustavnopravnega vidika je tako povsem nekaj drugega, če določene protiustavne vrednote zagovarja in podpira posameznik v okviru svojega osebnega prepričanja, kot če se s temi vrednotami prek simbolov poistoveti oblast.]

Vse se spreminja...

2011-09-27T20:41:00.008+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zgodi se, da se lepe stvari tu in tam raztreščijo v drobcene dele, v prah in z njim neznano kam. Vesela sem, da sem stara, kolikor sem. Ni malo, ampak, hej, danes je dejansko številki treba odvzeti deset let in si na pravi starosti. Formula temelji na podaljšanju življenjske dobe in gre za moj pogled na svet. :) Še vedno čutim radost in vznemirjenje, ki me je prevzelo ob vsakem prehodu meja nekdanje dežele, pa četudi je bil to le Trst ali Celovec; tudi pozneje, ko smo se »odprli«, je bilo odkrivanje velikih mest starega kontinenta in otoka vsakokrat vstop v čarobni svet. Odprtost in razvoj sta nam ukradla pričakovanja, ukradla smisel želja in sanj, saj jih je moč uresničiti tudi pri nas. Morda je vse skupaj dražje, a je tu, ne več le tam nekje, v tistem lepem velikem mestu. Oblačila lahko, če jih že pri nas ni, kupiš prek spleta in so že čez nekaj dni dostavljena, tako ostanejo le še drobcene reči, tiste, ki še niso odkrile tržne niše na Slovenskem. London je bil romanje po ulicah, odkrivanje znanega, uživanje na Covent Gardenu in Portobello Roadu, Anthropologie je postal moj drugi dom. Ne gre za to, da pogrešam potrošništvo, saj je London ena velikanska trgovina, v kateri mrgoli kupcev. In tudi ne za to, da mesto ne ponuja arhitekturno-zgodovinskih presežkov (že samo zaradi njih se splača tudi desetič vrniti se vanj). Gre za to, da ni le duša tista, ki neposredno želi biti deležna razvajanja, ampak za to, da se vrneš tudi z materialnim spominom, ki je edinstven mestu. Edinstvenost je izginila, globalizacija jo je pokopala.

LND

2011-09-21T08:15:00.003+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes se mi ne mudi. Počasi kukam v nov dan, v prihajajočo jesen. Kmalu začnem pakirati in se odpravim na praznično potovanje, na dvig kozarca jeseni in z njo meni. Nenavadno je, da sredi tedna lahko zajtrkujem počasi in doma, da me svet, ki je videti, da je ušel s kolesnic, prav čisto nič ne preseneča in da bom že popoldne ponovno uživala na ulicah drugačnega mesta. Naj bodo preostanek tedna in zadnji dnevi poletja tudi za vas praznični.

fotka

Lepši časi

2011-09-16T12:46:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Uf, kakšen teden, kakšen mesec! Komaj diham. Danes bo dan za počitek. S štirinožko se bova prav počasi premikali po senčnih ulicah, doma pa kaj dobrega pojedli, potem pa si želim le počivanja in branja, ki ga zadnje čase trgam večernemu spancu, ravno za tistih deset strani, preden me pogoltne tema.

Poletje gre h koncu in, tako kot že nekaj let, ga nisem dodobra okusila. Letos sem ga seveda zaznala, ker je bilo vročevročevroče, a v morju sem se hladila že daljnega junija, potem nič več, poleževanja pa tudi od nikoder! Še mesec ali dva in najina hiška bo nared za vselitev, kar pomeni, da potem sledi le še uživanje in povratek vsega izgubljenega in žrtvovanega na račun novega domovanja. Seveda mi je žal za izgubljene ležerne sobote in nedelje, brezdelne ure in dneve preteklih dveh let, ampak nagrada za to bo vse odtehtala. Kmalu vam pokažem vse novosti, ki so se zgodile. Ni jih malo! Zadnja je supertruper štedilnik, ki si ga lahko ogledate, če v brskalnik vtipkate SUK92MFX5, a kakšen je videti pri nas doma, bo treba počakati na obljubljeni foto material.

Menda prihodnji teden čisto zares tudi vremensko ne bo več tako, kot je zdaj, kar je in ni dobrodošlo, a o tem ne bi zaman izgubljala besed. Da je moja garderoba povsem nepripravljena na nove čase, pa je itak jasno. :)

Ko del mene umre

2011-09-11T20:35:00.005+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

So stvari, ki vas kljub morebitnim napakam ali pomanjkljivostim scela začarajo in se vam zdijo vrhunec stvarjenja. Nekaj takega se je zgodilo z najino hiško. Ne s celoto, niti ona sama ni popolna, daleč od tega. Čeprav je najina in sta v njo vpeti dve leti ljubezni in pozornega ravnanja, vendarle ni moč reči, da bi stvari ne mogle biti bolje, natančneje narejene. A vse te neravnosti, sprotna improviziranja, nehotene napake, navdušenje ali razočaranje nad odstopanji med idejo v glavi in sliko v resničnosti, so nama ljube. Najljubša med njimi pa je vendarle zemeljsko rjava fasada, mešanica ilovice, gline in slame, s čisto malo peska za strukturo. Kopala se je v soncu, nastavljala in akumulirala je njegovo energijo in toplo grela dlan, ki jo je božala. Ta vikend je vse to za vedno izgubljeno. Funkcionalnost je premagala estetiko in apnena belina tolče v oči in ... razboleno srce. Raje bi po vsaki zimi tu in tam zakrpala morebiti poškodovan del, veliko raje. A sneg, ki odnese del pokrivala, lahko vpliva tudi na tisto, kar pokrivalo ščiti. V tem primeru slamnate bale, ki bi bile, če bi bile nenehno izpostavljene vlagi, slejkoprej uničene. Razum to ve, a srce se ne more in noče sprijazniti. Ker je najina mala vegasta hruška postala kot zlomljen del telesa povit v mavec. In to ne more biti lepo!

Kot bi vedela, da bo takšen izid tega opravila, sem prejšnji teden na potepanju po svetu že sicer bogato domačo knjižnico obogatila s tremi lepimi knjigami. Ko kupujem knjige, njihova zunanja lepota nikoli ni merilo, a tokrat, vedoč, da vsebina knjig ni sporna, je roka sama segla po treh lepoticah, brez katerih bi bil zločin zapustiti knjigarno. Lepo, ki te ljubim lepo.

Hipnosti

2011-09-02T21:25:00.002+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tik preden se znoči, se v teh vročih dneh čez polja razlije prečudovita svetloba, meglice se vijejo nad oddaljeno vodo in vonj sveže pokošene trave prijetno žgečka nosnice. Lepo je. Ko bi le trajalo. A prehitro pride tema, obet novega dne. Dnevi pa mi spet uhajajo iz območja obvladljivosti. Ne vem, kje sem, ne vem, če se bom kmalu ujela. Lahko bi bilo prijetno in september, ta ljubi mesec, bi moral biti drugačen, a je vsako leto enako – vse se zgrmadi vanj: obveznosti, želje, načrti, obupane ugotovitve, razočaranje, ker ni drugače, veselje nad prihajajočim, ... Preprosto prekratek je. Kot vse lepe reči...

730

2011-08-24T11:22:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Točno pred dvema letoma sem se prebudila na teh straneh, kjer trosim misli in hrepenim. Hvala, ker tu in tam zaideš tudi sem. :)

"Tisto, kar si danes izmišljamo, ker smo nerodni in tavamo, je umetnost življenja, ki vključuje inteligenco neprijetnosti, ne da bi zgrmeli v brezno odpovedovanja, to je umetnost prenašanja, ki nam omogoča bivati s trpljenjem in njemu navkljub."
(P. B.)

Zato pa imamo hrepenenje, kajne?

Avgust v slikah

2011-08-22T09:35:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Manjko avgustovskih objav je posledica utrujajočega dogajanja. Pohištvo v najini hiški sva skorajda že dokončala, poleg pajkov, muh in os se je v dom naselila tudi kobilica, ki naju radovedno opazuje zdaj s tega, zdaj z onega kosa novih stanovalcev, zunaj sončnice rdečijo pod žgočim soncem, v ustih pa se topijo medene fige... Sledi fotonapad.

♥

2011-08-16T09:38:00.005+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Točno pred tednom dni se je dan začel deževno. Bil je T.-jev rojstni dan in zaželel si je ... pohane šnite. :) Oh, to moje skromno ljubo bitje. S kapuco na glavi sem stekla do trgovine, da bi kupila, kar je bilo potrebno za uresničitev te skromne želje, za povrh pa sem mu sčarala še domači čokoladni mousse. Potem naju je odneslo v sončen dan pokrajine, kjer domujejo štorklje in časovni stroj brzi veliko počasneje. Bil je čudovit dan. Teden dni zatem sije sonce in poletje nosi s sabo nove želje...

fotka vir

Biti

2011-08-10T10:09:00.003+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Takole sanjavo se vrtijo ti dnevi in tedni, v pričakovanju neznanega in v uživanju tega trenutka. Prvič v življenju sem našla štiriperesno deteljico (kar štiri naenkrat!), pikapolonica debelinka se je sprehodila čez moj ovratnik, prevajala sem neko uradno prireditev, čeprav nisem prevajalka, z lastnimi rokami sem soustvarila čudovit kavč in zanimivo posteljo, kupila starine, čeprav sem pristaš novih stvari, danes pa vohljam prijeten kožušček moje štirinožne ljubezni. Čakam na še več in še bolje in še lepše, vmes SEM in tu pa tam tudi sanjarim... z odprtimi očmi.

fotka vir

Kodrlajsasto

2011-07-29T11:04:00.003+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tokrat se veselim konca še enega delovnega tedna, saj se stvari končno umirjajo. Vsak dan v tednu imam enako rada, ampak morda imam vseeno malce raje petkove popoldneve, ko je spekter stvari, ki so še pred mano, vse tisto, po čemer hrepenim in si želim, malce večji, malce bližje. Kot veste nisem dopustniške sorte, torej me ne žalosti ali bremeni to, da sem v službi. Bolj me morda bolijo zamujene priložnosti, ampak teh se v življenju nabere toliko, da na koncu začneš razmišljati tako, kot je verjetno edino prav - vse se zgodi z razlogom. Zakaj bi si nekaj želela le zato, ker je tisto nekaj tako super in adrenalinsko in poživljajoče in globoko in lepo in nepozabno in fantastično in še in še teh presežkov, če mi neka drobcena sila v meni vseeno pravi, da mi tega res ni treba. Ljudje smo čudni. Kar naprej si želimo in če si ne želiš, si čuden in brezvezen in oh, tako, malomeščanski, če ne že kmetavzarski. V resnici so stvari preproste – smo, kakršni smo in če stvari ne spreminjamo, najbrž pomeni, da nam take ustrezajo. In kdo si ti, da bi mi govoril, kaj je prav in dobro in nujno zame? Če želite na konec sveta, zato da boste tam videli, ne vem, čudovit sončni zahod, pojdite, a me nikar ne prepričujte, da sem zato zgolj pol človeka, ker bi si vsakdo želel kaj takega. Ne, pa si ne. Če me razveseli nov cvet ciklame v lončku na moji mali okenski polici, mi res ni treba v džunglo gledati tiste prav posebne tristooseminštiridesete vrste orhideje. Kos kruha lahko pomeni raj, dve kaplji dežja preživetje, roka, ki objema drugo, vso ljubezen, ki bogati. Vsakdo naj bo srečen na svoj majcen način. Jaz sem.

Tja v en dan

2011-07-26T11:38:00.001+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Še vreme se je vpletlo v žalostne zgodbe in vesti iz domačih in tujih logov. Vse sivo in nekako ujeto v mrzlo gmoto zraka, ki se nabira v čevljih, da me mrazi po vsem telesu. Sonce sramežljivo kuka izza temnega oblaka in razen pobožljaja, nekako noče ponuditi več. Vem, da še bo, morda ne danes, niti ne jutri, potem pa spet pogreje, da bo čas za prste na svobodi in krila in kratke rokave. Pa za hladno lubenico za pregreto glavo in bentenje nad nenehno depilacijo. Kar je povsem druga zgodba. Zdaj se grem počasi odplaziti v megličasto sebe...

Tukaj in zdaj

2011-07-23T22:31:00.003+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Delo, delo, delo. Vsak dan. Čez teden v službi, kjer okleščeno število navzočih dela za tri, ob koncu tedna pa na hiški, kjer vreme narekuje vrsto dela. Tokrat na mojo srečo, kajti KONČNO sva pri opravilih, ki jih čakam že dve leti, tistih drobnih, a velikih. Pretekli meseci so bili namenjeni težaškim opravilom, ki so bila nujna, a nič kaj dosti v zvezi s samo hišo. Ker sva prava gruntarja, je treba grunt spraviti v red, to razumem in podpiram, a žal to niso dobre novice za samo domovanje, ki čaka na končna dela. Tako so ti dnevi pravi balzam za hrepenečo dušo. S čebeljim voskom, zmešanim z lanenim oljem, sva drgnila zbrušen bobrovec, barvala omare, začela izdelovati drugo pohištvo, ... Čudovito! Jutri bo še en tak rompompom dan, potem pa ponedeljek in povsem drugačen vsakdan.

Zavist

2011-07-15T18:48:00.009+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

V sredo zvečer sem si po dolgoletnih željah ogledala predstavo v režiji Tomaža Pandurja. Nimam nikakršnega mnenja o njem, človeka ne poznam, njegovo delo sem spremljala in spremljam prek medijev, všeč mi je ves pomp in blišč, ki sta lastna njegovim predstavam, obožujem dejstvo, da si je MOJA Silence izbral za stalna sodelavca, za povrh prijetno dišeči gospod stanuje čez cesto, tako da se tu in tam srečava na pasjih sprehodih, se vljudno nasmehneva en drugemu in izmenjava nekaj besed, čisto podobnih tistim, ki si jih izmenjam z ostalimi ljubitelji štirinožcev. Nisem afnaste sorte, nič ne dam na bleščavo stvari, če so puhle in prazne, saj če ni vsebine, je ves tisti kič sam sebi namen.

...

In sva s T.-jem šla. V prvo vrsto.* Kar pomeni, da je pianist sedel dva metra ali manj stran od naju, oder pa je bil kakšnih pet metrov stran. Vonjala sem parfum nastopajočih in v polnosti scenografijo vzela za svojo. Predstava je bila lepa. Glasba kot prebujanje v najlepši dan. Čas Nemčije v tridesetih letih prejšnjega stoletja je nedvomno vreden vsega prezira z vidika človečnosti, vseeno pa je prav tako nesporno, da je bil tisti čas kulturnemu ustvarjanju naklonjen. Obarvan je v čistih linijah, barvah in hladni lepoti, ki je navkljub temu (ali pa prav zato) navdušujoča. Vse to je prestavljeno na oder, nad katerim v ogromnem ogledalu vidiš še tisto skrito, odsev resničnosti, izprijene do skrajnosti. Dan po predstavi sem si ogledala film**, ki je podlaga tej predstavi in se prepričala, da gre za zvesto preslikavo izvirne ideje, ki pa v Pandurjevi interpretaciji veliko bolj navduši, četudi je že film dih jemajoč.

...

Za vse tiste, ki vihajo nos nad to in ostalimi režiserjevimi predstavami, jim očitajo ponavljanje, neizvirnost, površinskost in rutino, bi priporočila obisk katerekoli predstave v naši ljubi deželi. Dolgčas, narejenost, neizvirnost, togost. Redki igralci imajo tisto "nekaj", kar začara, kar ti, majhnemu ali že odraslemu, vzbudi željo, da bi se pustil napudrati, obleči v čudovite kostume in čakati pred rdečo zaveso, ki te na drugi strani popelje v drugačen svet, a kot celota dlje od dolgčasa ne zna in ne zmore. Alamut v režiji Dušana Jovanovića je bil zadnja predstava, ki me je kot celota premaknila. Somrak bogov je bila noč z zvezdami na in pod nebom. Čudovito.

fotka - A. Rebolj

*Prva vrsta je nekaj najslabšega, kar se vam lahko zgodi, če predstava poteka v jeziku, ki ga niste vešči in ste torej prisiljeni slediti prevodu, ta pa je postavljen nerazumljivo in nerazumno visoko nad oder, kar od vas terja stalno "preskakovanje" med dogajanjem na odru in sledenjem besedam.

**La Caduta Degli Dei (Luchino Visconti, 1969)

Zeleno razkošje

2011-07-13T13:05:00.003+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Sploh še nisva tam, pa že vrt polni sklede z dobrotami. Solate je toliko, da gre v cvet, paradižniki bodo počasi začeli rdečeti, grah pa je že zabarval rižoto. Brez truda in stroškov narava skrbi za dober tek.

Vroča sobota v Benetkah

2011-07-11T09:29:00.002+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Oh, kako te imam rada!

2011-07-08T23:22:00.005+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

... sem se slišala reči ne nekomu, ampak nečemu - polenti. Na poti domov, ki je spominjala na bivanje v peči, mi je nenadoma zadišalo, da bi si skuhala skledo polente, jo prelila z mrzlim jogurtom in se naužila spominov na božanski okus, ki nikoli ne razočara. In sem to čisto zares storila, ob drugi žlici, ki je iskala pot do mojih ust, pa sem se takole ljubezensko izpovedala. :)

Mimobežno

2011-07-06T14:12:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včasih kolo nadomestijo noge, še posebej če se sprehodu do službe pridruži štirinožka. V takih trenutkih ovinkarim po poteh, ki se jih s kolesom izogibam in prav tedaj odkrivam skrite lepote tudi sicer lepega. Tako sem ob Ljubljanici zrla v te nedosegljivo visoke in oddaljene ringloje. Ja, nemogoče je vedno najslajše.

"If I'd had the moon, if love were enough, all might have been different... There's nothing in this world, or in any other, made to my stature. And yet I know, and you too know that ALL I NEED IS FOR THE IMPOSSIBLE TO BE."
(A. C.)

To in ono

2011-07-01T14:04:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

In je že spet petek. Še en teden, ko nisem oblekla krila ali obleke, čeprav oboje neizmerno ljubim. T. je na morju dobro opisal stanje mojih nog - "kot bi jih nekdo nastreljal z zračno puško". Obupna sem. Prvih dobrih dvajset let življenja sem jih skrivala, ker so krive in, ko sem se končno sprijaznila s tem, da pač take so in ni kaj dosti storiti, sem z nenehnim odkrivanjem vraščenih nesramnic v resnici ustvarila bojno polje. Krivost nog je v primerjavi s tem zanemarljivo majhna nadloga. Mah, morda se discipliniram, če v osuplost mimoidočih vseeno oblečem krilo. Ja, to bom storila. Kaj mi mar!

Sicer pa spet vikend, čas za hiško in večerna branja.

»… ta čudovita vojska znakov, ki vladajo svetu; njihova moč je res neverjetna! Vse je odvisno od vrstnega reda, v katerem jim je ukazano stati: imajo moč, da vlivajo življenje ali ubijajo, da nas razveselijo ali razžalostijo.« (H. C. A.)

Nikoli se ne naveličam knjig!

Ko se za hip prepustim sanjarjenju...

2011-06-29T15:33:00.008+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zdi se mi, da je tisti čudoviti teden samote daleč vsaj sto let... O, kako si želim poležavanja na plaži, vonja sveže pečenih rib v nosnicah, morja, ... Ampak, kot pravi A. B. -

»Zgodovina je tisto, kar sem bil, in čas je tisto, kar še bom, in vmes stojim jaz, […], in gledati hočem čim več naprej.«

Utrujena

2011-06-28T15:00:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Mesto se te dni zbuja v tiha jutra, v trgovini takoj dobim svojo ritualno makovko, na kolesu se spustim do Ljubljanice in MIR je beseda, ki valovi po vodi. Rada imam šolske počitnice.

Vikend je bil naporen. Od jutra do poznega večera smo delali še zadnjo (upam) streho. Po hiši in hiški čez cesto, je prišel na vrsto kozolec. Prestavili smo ga za kakšen meter in prekrili z novim ostrešjem in strešniki. Prava gruntarja sva, ni kaj. A zdaj imam teh streh že čisto zares dovolj in želim si, da bi šlo vse skupaj končno h koncu... V nedeljo zjutraj sem se polomljena zbudila v nov dan, ko je bilo sonce še nizko. Še nekaj dolgov se je nabralo, ki niso bili povezani s hišo, ampak ostalimi zadevami in sem v soboto do drobnih ur napenjala oči nad vedno manjšimi črkami (enako v nedeljo in včeraj zvečer), a ko sem opazovala strehe in poslušala ptičke, ki so še lenobno požvižgavali v krmežljavo sonce, se mi je v nosnice zapodil vonj po sveži kavi. Kave ne pijem, nikoli je nisem, nimam želje, da bi jo, mi pa tako lepo diši. Nekdo se je, tako kot jaz, zgodaj podajal novim zmagam naproti in globoko sem vdihnila močno črnino. Takoj za njim je od nekod privel še vonj po sveže opranem perilu. Za hip se mi je zazdelo, da sem že na vasi. Pa nisem bila, ampak sredi Ljubljane. Četudi ljudje hitijo, njihova dejanja prav počasno potujejo v tuje domove. Lepo. Energija za nove podvige.

Lepo je lepo

2011-06-23T11:02:00.002+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Smešno je, kako so naenkrat vsi postali retro navdušenci. Starejše, ko je, lepše se vsem zdi. Vsepovsod mrgoli vzorcev, s katerimi sem rasla gor in če bi se lahko teh nekaj desetletij prestavila v čas otroštva, bi bila ob povratku v danes najmodernejša daleč naokoli. Bolj všeč kot prisilno vsiljevanje novega pod pretvezo starega, mi je všeč staro, ki uporabno očara tudi danes. Tile lonci, ki so odslužili prvotnemu namenu, so po mojem mnenju našli še lepše poslanstvo.

Poletje

2011-06-21T13:28:00.007+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ste za en potop v morske globine? S T. sva bila pretekli teden na Pašmanu, v hiški na robu ničesar, z vsem razkošjem, ki ga kamnita hiška z oljčnim nasadom, vrtnim kaminom, teraso, zelenim vrtom in s skoraj zrelimi figami ponudi od dolge zime utrujenemu in zdolgočasenemu meščanu. Da je bilo prečudovito, najbrž ni treba kaj dosti izgubljati ne časa ne besed, da se da s hladilnikom in štedilnikom na plin, elektriko na čisto majceno sončno celico in vodnjakom deževnice preživeti celo življenje, pa najbrž tudi ne. Ali pač? Ja, smo različni, a midva sva že prvi dan ugotovila, da bi tu lahko preživela preostanek življenja. Širno morje, mir in neizmerna svoboda, stran od ljudi, vsakdanjega vrveža in nepotrebnih obveznosti, ki si jih nakopljemo čisto mimogrede. T. je lovil ribe in naju hranil, sama sem mesila kruh, pekla palačinke in zobala rdeče češnje debelinke, čez dan sva se utapljala v modrinah in črnih črkah na belem papirju, na večer sva nazdravila z dobrim rdečim in prisluhnila galebom, mirnemu morju in vetru, ki se je ujel v najine lase. Če bi prislonil uho na najini ušesi, bi najbrž slišal skrivnosti sveta. In začutil blaženost obstoja.

Odločitve

2011-06-20T09:14:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Če se vam kdaj zazdi, da je skrajni čas za obisk frizerja, premislite ponovno. Ker nespametno nisem sledila temu nasvetu, mi zdaj krokodilje solze nevidno polzijo po licih, ko se le dotaknem las, ki jih je še (zelo dolge) dva dni nazaj kuštral morski veter... Šmrc.

Samo še enkrat spat...

2011-06-10T10:12:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

... in potem grem NA MORJE! Ali bo sonce neusmiljeno pripekalo, voda dovolj topla za plavanje, v bližini pekarna s tistim pravim otoškim belim kruhom, ni pomembno, nič ni pomembno, razen tega, da en teden ne bom tu in bom tam. Teden dni za globok premislek o vsem, za odmik od vsakodnevnih norosti, za tihe misli in globoke občutke, za razvajanja in poležavanja, za božajoče besede in prave okuse, za mir in drugačnost. Potem, potem bom spet tu, veliko večkrat. S slikami in besedami, z razodetji in jezo, z navdušenostjo in neučakanostjo. You just wait and see! :)

Mavričen zapis

2011-06-06T11:43:00.006+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ponedeljek, petek, nedelja. Dvakrat se obrneš okoli svoje osi in že si v novem tednu (če ne v novem mesecu). Tale hudičevsko pošestkan ponedeljek me je že navsezgodaj nasavnal (ker sem, odvisnica, nase naložila preklete kilograme vira odvisnosti in do Müllerja do tu ni kratka pot!), zdaj imam lase v stanju izredne razdraženosti (sem ena tistih, ki ima skodrane lase, pa si TAAAAAKOOOOOOOOOOOO želim ravnih! in tale vlaga je hudič sam zase, brez obvezne šestice!).

Kmalu odbrzim na jug, v deželo (mesto), kjer nisem še nikoli bila, pa je le tri ure stran. V bivši domovini je veljal za, skupaj s Splitom, mesto prelestnih gospodičen. Poskeniram situacijo in vas obvestim.

Sicer pa, če ste zaskrbljeni zaradi čudnosti zadnjih dveh objav (vem, občasna nejasnost je moja odlika), naj zagotovim, da sem zelo fino. Na koncu z razsodnostjo, a še zdravega razuma. Tudi hiška spreminja svojo podobo in kmalu pokažem prenovljene stole, lesen vezni žleb, obloženo štirno, zaključene okenske obrobe, lepe okenske police, prenovljeno mini hiško (kevder), na prenovljeni kozolec boste pa morali počakati še kakšna dva tedna. Ker vmes greva na morje. Ja, prav ste prebrali! Čas je za sončeve poljubčke, rahlo porjavelost, mir v glavi, vonj ribic v nosnicah in veliiiiiiiiiiiiiiko vode, kamor seže oko. Mnjamsi!

Ne, to ni brezov gozd

2011-06-03T10:42:00.002+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Obljubo sem dala in zdaj me je strah, panika me grabi, najraje bi stekla do njega in rekla, da sem se samo hecala… Pa sem se? Polna sem dvomov, vem, da ni dovolj dobro, a sem izgubljena v večnem ponavljanju in hoji po istih poteh. Bojim se, da sem zaradi vseh teh dreves izgubila občutek za gozd. Gozd pa lahko tako lepo diši. A če je preveč dreves v njem, je lahko temen in strašljiv. In vsak hip lahko kakšna zver skoči name izza tistega ovinka. Pa bo?

Vsiljivci so vsepovsod

2011-05-30T18:33:00.005+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vem, kaj hočem in vem, česa nočem. Če ne prosim za mnenje, ga, hvala, ni treba dati. In vem, kadar in če je ozračje nelagodno. Nikogar za nič ne prosim, ker sem zadovoljna in, ja, v družbi tistih, ki jih imam najraje. Če se srečamo, se vam bom nasmehnila. Le nikar ne podcenjujte ne mojega intelekta ne občutka za stvari. RES se nikamor ne silim, zato sovražim občutek, da se to dogaja v trenutku, ki ga nisem (so)ustvarila.

Sicer pa je življenje prav lepo in vsem želim, da táko (p)ostane.

Oddaljene opojnosti

2011-05-26T15:16:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Blokada v glavi, prsti lebdijo nad tipkovnico, kot tale galeb nad divjo morsko gladino. Samo konec še manjka, a se noče in noče splesti v smiselno celoto. V marsičem posedujem čudaške osebne poteze, ena njih je prav gotovo (pre)velika kritičnost, tako do drugih kot do sebe, a zdi se mi, da bi tole lahko bilo dobro, če bodo le prsti spet ujeli ritem z mislimi, ki so se izgubile nekje v obleganih križiščih mojih možganov. Želim se potopiti v tole modrino. Oh, kako rada bi bila tam in ne tu!

200

2011-05-18T21:23:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pika, piki, pike, pike in še veliko pik v pravi postavitvi pričarajo čarobnost na čisto navadno fasado ljubljanske hiše.

Objava št. 200.
Hvala vsem, ki pokukate sem.

Z rahlo grenkim priokusom zaradi vsega, kar se v tej deželi noronorejšega dogaja. Počutim se preganjano, kot tale pikasti kuža. Ker nisem poročena. Ker imam rada brez uradnega potrdila. Zato, ker moje pravice krojijo in dolžnosti določajo imbecilni predstavniki ljudstva, ki so še vedno v upognjenem delu evolucije. Upam, da DZ ne bo sprejet, če pa bo, že zdaj vadim obkrožanje pravega odgovora na referendumskem lističu. Moja integriteta ni dotakljiva, še toliko bolj, če ne posegam v integriteto drugega, zato, če so se že namenili sprejeti neizdelano in nepremišljeno neumnost, ne bom zgolj zamahnila z roko in se ji uklonila, ampak klovne prestrašila z njihovim lastnim rdečim nosom!

Napad

2011-05-16T11:46:00.008+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Za soncem vedno pride... sonce. Tako kot za zapravljenimi besedami in priložnostmi pridejo na vrsto nove. In vsako pomlad na vse naše čute s polno močjo udarijo barve in cvetoče vonjave. Pod oknom v službi se medi akacija, pri hiški lipa in bezeg... Mmmmmmmm. Nazaj na delo!

Lebdenja

2011-05-12T14:52:00.000+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Obstaja toliko stvari, ki bi vam jih želela povedati, pokazati, opisati...

A sem nekje v temi hodnikov dolgega pohajkovanja po temačnih globinah in svetlih skrivnostih jezika...

Nisem še na koncu, še ne vem, kako je tam, a čas pluje in beseda se z besedo lovi v stavke in razlage, ugotovitve in obrazložitve. Upam, da se ovojnica kmalu poslini in takrat vam bom napisala še veliko več o veverici, ki je drvela čez cesto, o fantih, ki so na pokopališkem parkirišču balinali, o jagodah, ki sem jih sveže pobrane kupila v kraju, ki vam vozla jezik, o punčki, ki je bila še čisto malo premajhna za stisk tipke na semaforju, o kilogramih, ki se nabirajo in nabirajo, o ptičih, ki prijetno žvrgolijo,..., za danes pa zaključim z veselo novičko, da sem (kot tretja najboljša) opravila izpit iz francoščine (Delf B2) (važička). Jupi!

Rompompom

2011-05-05T09:30:00.007+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nekaj slikovnega gradiva k zazibanosti.

Razstavljeni, pobrušeni, sestavljeni. Taki čakajo na nove plasti.

Ko smreka kapnica zraste visoko v nebo, jo doleti usoda žleba. Macesen ji priskoči na pomoč in jo elegantno objame.

Na večerji pri naju bo mogoče izbirati številko sedeža. :) How cool is that?

Blaženost

2011-05-04T09:06:00.006+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

"When I think of all the books still left for me to read,
I am certain of further happiness."
(J. R.)

Oh, kako neizmerno rada berem. :)

Zazibanost

2011-04-29T11:31:00.001+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu sem, ves čas. Medtem ko ste morda mislili, kako se spet zabavam nekje po evropskih prestolnicah, sem tiho ždela na tej strani in v pomanjkanju energije razmišljala, kje vse se te dni skrivajo ljudje. Nikar me ne razumite narobe. Čudovito se mi zdi, da je mesto prazno, da ni ne hrupa ljudi ne prometa, da je vse v nekem prijetnem zazibanem stanju, kjer resnično slišiš ptiče žvrgoleti, Ljubljanico, kako se lenobno vije vzdolž svoje struge in kako vetrc lepo zaniha še čisto mehko, komaj skobacano listje kmalu kmalu bogatih krošenj. Kot bi se čas ustavil, čeprav se ni, in kot bi se ljudje izselili, čeprav se niso. Nihče ne dela, nihče ne hiti, vsi gledajo še kam drugam, ne le v tla. Pretekle dni sem vstajala zgodaj in trudna pozno v noč legala spat, vmes pa sem fizično trdo delala tam doli, kjer bo nekoč moj poštni nabiralnik, kamor mi boste lahko pošiljali čisto prava pisma. :) Hiško čez cesto smo razkrili in ji dali novo ostrešje, novo streho, zbili nova tla, polepšali stene in nasuli pesek po spodnjih tleh. V hiši sva zaprla še zadnje prehode, kjer si je veter izboril pot v sobane in pobrusila vseh deset čudovito lepih stolov, ki so nama jih lani tak čas podarili v bližnjem gasilskem domu. Gre za prav posebne stole, ki so bili nekoč za sedala v lokalnem kinu (kulturnem domu) in ki gasilcem prav čisto nič ne pomenijo, nama pa odkritje in delček zgodovine za vse večne čase. Ko bodo nared, jih pokažem. Pa lesene žlebove smo na macesnove kljuke obesili pod streho, da zdaj dež presenečeno ugotavlja, kako mehko se lahko spusti na tla. Ste firbčni, kajne, kako za vraga so videti leseni žlebovi in kateri kljukci si jih upajo povezniti na hiškino kapo? Ha, midva si upava, ker se greva bioprebivalca tega planeta. :) Vmes sva za dva dni prišla v službo in šele zdaj razumem besede moje matere, ki jih je izgovarjala dobrih dvajset let nazaj, kako si gre v službo odpočit. Res, moja služba je čisto nasprotje fizičnega izgorevanja, ki se dogaja čez vikend in je v resnici počitek. Tu sedim in vse, kar potrebujem, je čista glava, zdrav razum in prava mera jeze nad napakami drugih in že je vse spisano. Tako najbrž je, če imaš rad službo, kar jo jaz imam. Malo manj prijetno je tu, če manjka kakšne štiri petine oseb, kar delež dela, ki odpade nate, dvigne za približno enako količino. V torek bo že bolje. Kar ne gre upati tej državi, ki tone vse globlje. Priznajmo si, da ne znamo biti gospodar na svojem, da vedno potrebujemo gospodarja, zato da smo potem najboljši. Že vse od lastne države se vedemo, kot da nam je vse skupaj dano za določeno količino časa, v katerem pokradimo, pogoljufajmo, naberimo in zafrčkajmo, ker potem bo itak prišel nekdo in nas bo rešil iz te godlje. Nekako si ne znamo priznati, da je tole, kar imamo, naše in da nihče ne bo hotel opustošenja, ki ga že dvajset let tvorno tvorimo. Obupni smo... Pa vseeno gradim dom. In ob tem presenečena ugotavljam, da dežne kaplje sedajo na regratovo lučko, ki ostane enako lepo okrogla in polna, kot bi se je nič ne dotaknilo, ko pa pihnem vanjo, se delci razletijo na vse strani. Hmmm, čudni so zakoni narave...

Silva

2011-04-21T19:19:00.003+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tole je Silva, kura, ki je tako polna sama sebe kot Fructalov sok. Taka možača je, da bi ji najraje rekla Silvo, ampak potem ne bi bila kura, kajne? No, tale debelinka že pet let sedi na moji delovni mizi in spremlja vsak moj gib, pozna vsa moja mnenja, molče prenaša moje večno zlivanje žolča nad tem ali onim, skratka, gospa ima jeklene živce. Te dni sem bolj molčala, zato pa veliko več govorila v pisani besedi. Počasi se bližam koncu pisanja in upam, da čez kakšna dva meseca, enkrat takrat, ko bova s T. uživala v kamniti hiški na morju, vse skupaj v natisnjeni obliki dam v branje še komu, ne le sebi. Vmes zaznavam minevanje dni, ne ur, ker je čas neusmiljena dimenzija in sem ujeta v petek, za katerega je videti, da še preden se konča, že pride novi. Hmmmmm. Drenjam se med množico ljudi na ljubljanskih ulicah (sploh kdo dela, hodi v šolo, ...?), opažam kolesa na modri nebesni podlagi, čutim razpad sistema v deželi, ki ne zna biti samostojna in enotna, cmokljam štirinožko in se izgubljam v sanjarjenjih, ki mi jih ponujata svetova knjig in filmov... Naj bo tudi vam lepo.

Ira

2011-04-13T15:38:00.002+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tale punčka je tako srčkana, da sem jo morala "škljocniti". Ira je deklica, ki ima bolj kot vse na svetu rada fotografijo, zaradi česar ne gre nikamor brez svojega velikega fotoaparata. Tako pravi vabilo na razstavo. Zdaj moram le še nekje ugrabiti zainteresiranega kratkohlačnika in se prepustiti Irinemu vodenju.

Vonj po ribah

2011-04-12T11:12:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Potem, ko garaš in se solze sreče grenko zlijejo s solzami žalosti, ko imaš vsega dovolj, ker si ujet v trenutek, ki traja večno (vsaj tako se ti zdi, ker trenutek ni prijeten), se vendarle vse skupaj premakne in pod prašno plastjo dolgoletnega spanja odkriješ reči, ki so v grdem lepe. In če delovnima dnevoma sledi dan brezdanjega uživanja, potem je vredno pretakati tudi slano bolečino.

Kje smo

2011-04-07T08:57:00.005+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ugotavljam, da so slike, ki jih tu objavljam, zadnje čase zelo rožasto nastrojene, zato je čas, da malo presekam. Morda z najnovejšimi podatki o napredku pri nastajanju najine hiške...? Morda pa res! Evo, tla so zbrušena in pripravljena na mazanje bodisi s čebeljim voskom bodisi z lanenim oljem. Se še odločava. Stene so zravnane. Da je kakšna malo vijavaja, naju sploh ne moti, ker je cela najina hiška, zaradi snovi, iz katerih je nastala, taka malo hruškasto buškasta in zato tako zelo prisrčna. Največ zaslug za stanje, v katerem vse skupaj trenutno je, ima T. Brusil in brusil je tla, drgnil in drgnil stene. Jaz vmes malce zatežim, da je vse skupaj prepočasi napredujoče, da je tistole tamle drugače, kot je bilo zmenjeno, da tole bi pa lahko bilo takole... V glavnem, pametujem, obenem pa se tako veselim, da sva zdaj res že v fazi, ko bova začela z izdelavo pohištva (ki ga ne bo veliko, ker ne želiva, da bi bila hiša natlačena in omejujoča), z oblikovanjem stikal (elektrika v hiši že je), potem pa sledijo lepotne zadeve, kot je nakup gospodinjskih aparatov in luči (vse je že davno izbrano).

Vmes sva nakupila les za obnovo kozolca in hiške čez cesto. Ja, prava gruntarja sva. :) Pred dvema tednoma sva čistila najin gozdiček ter z nabranim in požaganim oblikovala kar zajeten kup lesa za kamin, ostalo pa se bo skurilo na prvomajskem kresu. Uf, kako lepo bo vse skupaj! Tu je nekaj slik o opisanem postopku nastajanja, spreminjanja in lepšanja za požgečkati, utrinki malih luštnih podrobnosti pa bodo sledili, sledili, sledili. Če mi boste vi sledili. :)

Prostranstva dni

2011-04-04T10:07:00.004+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ponedeljki naj bi postali dnevi, namenjeni uživanju čez vikend zamujenega, a že tretjega zapovrstjo preživljam s preveč naloženim. Sama sem si naložila. Danes s štirinožko, ujeti v prostore tišine, francosko misliva, ker me popoldne čaka izpit, vmes pa loviva sončne pobožljaje v obliki novih peg in marog. Poletje v pomladni preobleki ima le eno napako – spraskala si bom oči, če bo drevje tako divje cvetelo in se plodilo! No, še eno – ne morem se otresti misli na mrzel september. Bojim se, da bo moj mesec, ob vedno bolj zgodni poletni preobleki, postal zimski mesec. Resnično sem grozna, ko namesto veselja trosim črnogledost. :)

Zasanjanost

2011-03-29T08:34:00.003+02:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

"Življenje je, ko imaš sanje in ko verjameš vanje.
In ko sanje postanejo resničnost, si premagal čas.
In vse, kar je nekoč bilo, še vedno traja.
In smrt ni konec življenja.
Ni konca."

V prostem prevodu zaključne besede č.u.d.o.v.i.t.e.g.a filma - sanjava zgodba, preprostost in hkratna zapletenost časa, barvitost in muzikalnost, ki presegata oznako LEPO, prostaštvo v ravno pravšnji meri in lahkotnost življenja. Dve uri, ki vas božata mnogo dlje.

Nedokončane poti

2011-03-25T14:39:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Teden, ki je žužkasto bezljal gor in dol, dol in gor, brez cilja in kraja, se vrtinčil v neznosnosti do solz, me razveseljeval in obenem žalostil. Ena zgodba je prišla h koncu, ena je nedokončan spev večne nedonošenosti, vse vmes pa je imelo opraviti resnično z mano. Ne maram te raztelešenosti, te zunajtelesnosti, ko opazuješ samega sebe in veš, da bi fizikalno moralo biti drugače, pa v realnosti ni. Oh, upam, da se s telim vetrom stvari počasi postavijo na svoje mesto, da se glava zbistri in srce umiri. Da roke delajo in se noge utrudijo. Da se usta posladkajo. In knjiga dokonča. Poglavje zaokroži. Misel sreča drugo in objem močno stisne. Vam želim. :)

L kot ...

2011-03-21T13:27:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Z besedami dehtenja in hrepenenja nabiti verzi naj vam čarajo ta dan, dan poezije.

Najine zgodbe (F. L.)

...
In tisti metulji v trebuhu,
ki znova razpirajo krila,
nad nama letijo kot ptice,
nobena ne bo se zgubila.
...
Na kožo zapisane zgodbe
v jeziku skrivnostne dvojine
so črke življenja in smrti
v knjigi vesoljne praznine.
...

Želja (N. M.)

Rada bi bila tam,
kjer nikogar ni.
rada bi bila tam,
kjer si ti.

Razlike ni.

Pomlad

2011-03-14T08:32:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zakaj smo? Čemu smo? Smo samo tu? In kaj, če ne bi storili nič oziroma, če bi se vse do zdaj dogajalo čisto drugače, kot se je? Bi bilo kaj drugače? Bi se svet zatresel in iztiril iz svoje osi? Samo popotniki skozi čas smo, horde anonimnežev, ki pogosto dnevom, tednom, mesecem, celo letom, pustimo, da minejo in se pri tem hranimo z utvaro, ki jo ustvarja spomin. Večno hrepenenje po sreči, ki traja. Ob domnevi, da je sreča več kot zgolj trenutek, ki ga pogosto celo zamudiš v pričakovanju nečesa, kar bi streslo temelje vesoljnega sveta na katerem stojiš. In čas gre, mladost z njim, besede dušijo tišino in nesmiselnost je vedno večja in vseobsegajoča. Kako grozno! Kako nezaželeno! Ko vendar vemo, kaj je tisto, kar si želimo in vendar vedno znova razum usmerja vse dogodke in misli v predalček, ki pomeni spomin, spominjanje na nekaj nedoživetega, do kraja neizpetega, niti približno izkušenega, zato da scenarij v glavi dobiva tisoč in eno različico kako bi bilo, ko in če bi bilo, namesto da bi bilo... A treba je živeti! Sanjati z odprtimi očmi in domišljiji puščati prosto pot v tisoče smeri, od katerih vsaka vodi v nov labirint, ki nikogar ne osrečuje, še manj uresničuje, a nas hipno zadovolji. Zato, da vendarle nekaj storimo, zato da anonimneža vsaj navidezno naredimo za junaka vsaj za en dan. Ker se potem sami spremenimo v spomin, ki bo nekoč zbledel.

Do more than exist

2011-03-10T17:34:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Določena mera brezdelja (hmmm, kaj je to?) je zaželena, ampak potem je kar naprej vseprisotna bojazen, da morda vseeno nisem česa pozabila narediti... Ja, v redu, nekaj mailov načrtno še ni napisanih, da ne bo tisti nekdo na drugi strani mislil, da od vzhičenosti skačem v zrak. Saj veste, malo pomembni vendarle moramo biti in malo v dvomu moramo vseeno druge pustiti (ah, kako pritlehna bitja smo ljudje!). Pa mnenji k dvema zadevama moram napisati, ampak sta že sestavljeni v glavi, torej ju moram le še prenesti v elektronsko obliko. Pa časa za druge pomembne in manj pomembne reči mi tudi ne zmanjkuje, ampak nekako nekaj ni čisto tako, kot bi moralo biti... Morda je kriva strašna bolečina, ki mi kljuje v glavi in tega kljuvanja imam dovolj. Takole je (bilo): zob, dva, če sem natančna, sta me začela istočasno boleti. Sem mislila. Kljuvanje, ki počasi ohromi polovico glave in ki vzbudi željo, da bi zaradi neznosne bolečine a) skočili skozi okno, b) nič hudega slutečega človeka v bližini močno na gobec, c) odtrgali glavo samemu sebi (od č) do ž) je še veliko variacij na isto temo – poljubno vstavite). Seveda se takojci naročim pri zobozdravnici, ki le stežka, no, če že res ne gre drugače, določi uro jutrišnjega pregleda. Na pregled grem vedno z rentgenskim posnetkom, da si ne bi kdo slučajno drznil kar tako rovariti po ustih. Menda ni nič vidno, ne na sliki, ne v ustih. Sinusi, alergija. Hmmm, nič od tega mi ni domače, no, alergija morda, ampak v res cvetočem delu leta, a nikdar se ni manifestirala v strašljivem zobobolu. In me odpravi rekoč, da naj potrpim in da se bo vse uredilo samo po sebi. Tako je v tej naši deželi, kjer na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (kamor sodi zobozdravstvo) nimam pravice do drugega mnenja. No, seveda si ga lahko plačam pri drugem zobozdravniku, ampak če se nič ne vidi... V glavnem, boliBOLIboli in kdor je kadarkoli trpel zaradi kakršnekoli bolečine, katere žarišče je nekje v glavi, ve, o čem govorim. No, takole ležerno delovno je, bolečinsko neznosno in sončno prečudovito te dni.

Dan za okrogle

2011-03-03T11:10:00.005+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ha! Kot da ga v resnici potrebujemo. Pride pa prav za še kakšen krof in pregreho za povrh. Itak smo sami svoj gospodar. Na ogled vikend razvajanja - kvašeni polžki po receptu iz zadnje številke Ambienta in domača čokoladna pena (mousse au chocolat).

Sivina

2011-02-28T11:10:00.007+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Na rezervi z energijo, vnemo in lahkotnostjo, ki si jih tako želim čisto čisto vsak trenutek vsakega dne, se veselim prehoda v nov mesec. Tale sivina ni dobra za nič. Če bi bil vsaj dež, ta me vedno spodbudi k ustvarjanju in me hkrati boža v mojem statičnem zadovoljstvu. Istočasno mi ta sivina krade iskrice iz oči in zahteva, da naj grem ven, se vsaj malo pretegnem in maščobi, ki ima preverjeno opraviti tudi z emšom, zadam udarec. Nočem se obremenjevati s slabim občutkom, da spet še enkrat nisem šla na sprehod, bognedaj na telovadbo, na krog s kolesom, na rolerje čez poljsko cesto, ... Seveda bi rada imela nekaj kilogramov manj, čvrsto telo in se napajala z zenom, ampak trdno odločena verjamem, da živim le enkrat in da ne bom žrtev videza, katerega smernice gredo v podhranjenost. Zdrava sem, to šteje, si rečem, a vem, da me pogled na predel južno od razuma ne razveseljuje... Marca bo bolje. :) In slike so dokaz, da se sprehajam.

Minevanja

2011-02-25T19:16:00.007+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Slikovni sprehod skozi teden. Teden, ko se je spomin zataknil na datumu 23., ko je minilo tretje leto od dne, ko se je njegovo srce odločilo, da bo šlo tja, kamor se sanje odločijo oditi umreti.

In ravno v tem tednu je bilo govora o pravici do pogrebnine. Najverjetneje redki vedo za obstoj te pravice, saj se z njo srečamo, ko nekdo naš umre in je to ena v nizu številnih birokratskih zadev, ki jih je treba urediti. Smrt bi morala biti preprosta in očiščena formalnosti, ki itak neskončno bremenijo vsa naša dejanja. No, gre za pravico, ki je upravičencem zagotovljena, če je bila umrla oseba neposredno pred smrtjo obvezno zdravstveno zavarovana v Republiki Sloveniji za to pravico (neprekinjeno vsaj en mesec ali s prekinitvami najmanj dva meseca v zadnjem letu; ta pogoj ne velja za novorojenčke do starosti enega meseca). Višina pogrebnine znaša 80 % povprečne cene nujnih stroškov pogreba v Republiki Sloveniji (trenutno 507,12 eurov). Vemo, da marsikdo toliko niti ne zasluži in če že, potem krpa teden s tednom, životari, pri čemer ne razmišlja o tem, kako in kje se bo v prah povrnil. Če si samo za vzorec ogledate cene enega od pogrebnih podjetij, je očitno, da zgoraj navedeni znesek ne pokrije najbolj osnovnega pokopa. Na ceniku ni cene za žaro oziroma krsto, torej enega večjih stroškov, tako da ni povsem jasno, kako naj bi 507,12 eurov zadostovalo. Za raztros na kup anonimnežev? Sama se dam takoj raztresti, a dvomim, da mi bo država dovolila zadnjič leči na tisto mehko travo tistega hriba... V glavnem, naj vas tale morebitna morbidnost ne odvrne od pozornosti do te pravice, ker, če se vrnem na začetek tega zapisa, govori se, kako da ne sodi v okvir pravic iz zdravstvenega zavarovanja in vemo kaj se zgodi, ko se nekdo začne otepati določenih zadev, še posebej takšnih, ki bremenijo državni proračun...

Simpatične razlike

2011-02-25T10:30:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tole je predobro, da bi zgrešili. :)

Sposojeno pri Sandri Isaksson.

Zgodbe iz skrinje

2011-02-23T20:40:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Spet znam nekaj novega! :) S T. sva se v ponedeljek in torek udeležila luštne delavnice in z mojstrovo pomočjo osvojila pletenje skrinj. Slike naj pričarajo potek.

Sledovi časa

2011-02-20T19:22:00.000+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsepovsod utrinki in ostanki, točnosti in zamude, smeh in jok, odkruški minulega in zametki novega in ... streha nad glavo, kot največja sreča. Sprehod po sončnosenčnem sobotnem dnevu nekje čisto blizu vas...

Za lahko noč

2011-02-13T20:06:00.006+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

H koncu se pomika še en vikend. Brezdelja ne poznam, tako da je med siceršnjimi dnevi in tema dvema dnevoma razlika zgolj v času, ki se zdi, da se podeseteri. Skupaj s časom se poveča tudi številčnost my favourite waste of time reči – veliko dela, branje knjige, ogled (ponoven – in lahko bi znova in še in velikokrat!) trilogije Tri barve: Modra ♥ Bela ♥ Rdeča (čas jim ne jemlje njihove čudovitosti, glasba mojega Z. Preisnerja pa se je potem tako lepo ujela z deževnimi kapljami in težkimi snežinkami), ogled starin in sanjarjenja na ljubljanskem nabrežju, čaj v prijetnem lokalu, domači mousse au chocolat in še in še. Mmmmm.

Barvito

2011-02-11T17:05:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

... naj bo te dni! (Pa četudi v resnici morda ni tako.)

Šepetanja

2011-02-08T20:52:00.007+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Po krajšem potepanju po Parizu in Londonu (od enega do drugega mesta sem se spustila v morske globine pri zunanji hitrosti 340 km/h, tunelski pa slabih 100 km/h – vsekakor doživetje, ki ga priporočam) se kulturno prekladam po kvadraturi ljubljanskega stanovanja, v upanju, da konfuzne strani spremenim v berljivo in prepričljivo branje... Ah, ne bi o tem.

Ah, Pariz, ah, London... Obe mesti sta bili kot sanje, ki so se prehitro končale. V obeh sem bila že večkrat in tokratni potep je bil dooooooolg sprehod, brezciljna tavanja po znanih ulicah, brskanje po trgovinah, iskanje nedoločenega, neobvezni in ljubi postanki, ko noge niso hotele ali mogle dalje. V prečudoviti trgovini, ki sem se je veselila taaaaaakoooo dolgo, sem našla, kar že predolgo časa občudujem na slastnem blogu. Tja se prav gotovo še vrnem, saj dve majhni in ena velika skleda ne morejo biti dovolj za vse dobrote, ki jih bova s T. kuhala.

[zgornja slikica sposojena tukaj; spodnja moja]

Vožnja z vlakom je bila nadrealistično hitra in prijetna. Neverjetno, kako nikoli ne pomislimo, da bi se preprosto odpeljali s tem ljubim prevoznim sredstvom. Postal je "so middle ages", tako zelo v kategoriji Iskrinih telefonov, ko nisi vedel in nisi mogel vedeti kdo kliče. Zdaj pa malodane lebdiš v medprostoru med dvema velemestoma, si prisloniš majhno ploščico ob uho in, tako kot silno zaposlena modna strokovnjakinja, ki je sedela za mano, zašepetaš v neko vasico domačega škornja "ciao, come stai papa?" in šepet dobi domač odmev...

Žiga žaga, poje žaga...

2011-02-02T09:27:00.007+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

V hiški se stvari spreminjajo iz tedna v teden, no, iz vikenda v vikend (ker takrat delamo). Na galeriji, kjer bo najina spalnica, je T. položil hrastov pod. Podlaga so hrastovi plohi, ukrivljeni, kakor so prišli iz ''debelinke''.

[mobislikica slabe kakovosti]

Najnovejše so stopnice, prav tako hrastove, ki jih je ustvaril T. Za nosilni stranici je uporabil hrast, ki je bil že v predhodnici te hiše, torej star že o-ho-ho let, ampak, takole zbrušen, je videti kot nov. Same stopnice je T. oblikoval v cik-cak vzorcu, tako da se mi ne bo nikoli smelo muditi v pritličje, sicer bom najbrž prav hitro na cilju. :)

In še najin spacy inox dimnik, ki omogoča, da najina prečudovita litoželezna peč toplo greje, medtem ko T. ustvarja.

Naslednje: brušenje tal (starega bobrovca), potem pa še eno glajenje sten in s polno hitrostjo v izdelavo pohištva. Jupi-jej!

Severni veter in sedmi val

2011-01-27T21:46:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

"...
Čez eno uro
Re:
V skrajšani obliki: danes, 15h, kavarna Huber?

Čez 30 minut
RE:
Ja, ampak (…). Ne, nič ampak. Ja!

Čez 20 minut
Re:
Lepo! Za to zanimivo vzročno verigo si potreboval trideset minut, dragi? SAMO trideset minut? Smem analizirati? Najprej »Ja« očitno odločne privolitve. Potem vejica pričakovanega dodatka. Potem »ampak« napovedanega pridržka. Nato okrogel oklepaj pisne oblikovne umetnosti. Nato tri pikice v skrivnost zavite miselne raznolikosti. Nato dovolj discipline, da se oklepaj zapre in zapakira anonimna zmeda. Sledi konzervativna pika, da se v notranjem kaosu ohrani zunanji red. Nato nenadoma kljubovalni »Ne« očitno odločne odpovedi. Spet vejica bližajoče se dopolnitve. Potem »nič« brezkompromisne odklonitve. Nato nov »ampak«, razblinjajoč se, »ampak«, ki je tam zgolj zato, da pokaže, da ni nobenega več. Vsi dvomi nakazani. Noben izgovorjen. Vsi dvomi odrinjeni. Na koncu stoji pogumen »Ja« s kljubovalnim klicajem. Še enkrat povzeto: »Ja, ampak (…). Ne, nič ampak. Ja!« Kakšen sijajen rondo tvoje omahljivosti. Kakšen fascinanten kanon tvojega odkrito izpeljanega odločanja. Ta moški natančno ve, da ne ve, kaj hoče. To védenje zna kot nihče drug posredovati naprej tisti osebi, ki jo zadeva. In to v smešnih tridesetih minutah. Genialno! Zato so te dali študirat jezikovno psihologijo, dragi Leo..."*

Več in še mnogo več takih in ostalih sočnosti za ljubitelje besed, za vse, ki nam je neznansko všeč, ko se nekdo domisli take čudovitosti, kakršna je "Pisanje je kot poljubljanje, samo brez ustnic. Pisanje je poljubljanje z glavo."

*("Vsakih sedem valov", D. Glattauer, str. 70-72)

Vedo, kaj delajo

2011-01-22T13:41:00.002+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kaj je pravzaprav (glej jo, beseda, ki je ne maram :)) življenje? Ena luštna pot od prvih kobacajev do gub na obrazu, ki pričajo o zgodbah, ki so nas oblikovale? Gre za lepo in prijetno ali grdo in borb prepolno potovanje? Najbrž je mešanica vsega, a vendarle se zdi, da je vsaka lepa reč takojci desetkratno s šibo pretepena. Morda res tisti nekdo, v katerega verjamejo, je, in kaznuje za vsak nasmeh, za vsak drobec sreče in za vsako hrepenečo misel, za vsako ukradeno strast in pregreho in dobroto in ...? Ne vem, vem pa, da nas obkrožajo zloba in zlobni, grdi ljudje, ki pritlehno čakajo na naš poraz, na trenutek nepripravljenosti, na hip, ki ga pograbijo in vas lopnejo z največjim kamnom, kar jih je na dosegu rok in vam ga zalučajo v tisti nasmeh sreče. Tako je, da nismo sami in edini, ampak smo del večje celote, ki jo tvorijo tudi druga bitja. Naša sreča, naše dobro počutje, naša žalost, naše razočaranje, vse, kar naj bi bilo le naše, moje, to vendarle zato nikoli ni. Vedno je v posledično-vzročni zvezi še s kom ali s čim. Ko takole premišljujem, vem in ugotavljam, ne prvič, da kadar sem bila žalostna ali nesrečna, skoraj nikoli ni bilo zaradi mojih dejanj, ampak je bilo vedno zunaj mene. Če bi ta trenutek živela v milnem mehurčku samosti, potem je moje življenje zlahka moč označiti kot poletni vetrc, sladkorna pena in kozarec hladne limonade, ravno prav sladke, ko ti je pošteno vroče. Joie de vivre. No, pa ni. Ker nekdo, ki je NEKDO v mojem življenju, doživlja krivico, ki je bila še včeraj povsem nepojmljiva. Nemoč je vseprisotna, saj je odločitev sprejeta in gre za dejstvo, ki ga nič ne more spremeniti. Da se na ta način življenje zaleti v zid brezizhodnosti, je nekomu nepomembno. Vem, dogaja se vsem, vsak dan, vsepovsod. A ne tako blizu, ne tako intimno, ne tako oprijemljivo. Čeprav sem najbrž res ena tečka, sem vendarle, vsaj tako upam, da me tudi drugi doživljajo, predvsem človek velikega srca. Ne delam slabo, pomagam, poslušam, dajem, težko sprejemam, saj se mi zdi, da si vendarle ne zaslužim, a če za nekaj trdo delam in vlagam energijo, potem tudi vzamem. Bam! Reality check. Niso vsi taki. Očitno sem v manjšini. In me je groza, da so ti odrasli ljudje, ki iz čiste zlobe teptajo tuja dostojanstva, otroci ravno takšnih staršev in starši malih bitij, ki bodo nekega dne prav taki. Več kot toliko srce ne prenese. Ranljivi smo in na to pozabljamo. A ne bi smeli. Življenje je neusmiljeno in nedopustno kruto, zato velja vato, v katero smo se ovili, odvreči. Morda bo potem to isto življenje spet tudi lepo, kakršno bi rada verjela, da vseeno je...

Shout, shout, let it all out...

2011-01-18T20:45:00.007+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

[slikica sposojena tukaj]
Ko se sonce plazi po prostoru, ne more biti žalosti in če žalost vseeno je, božajoče sence vse skupaj omehčajo v znosno stanje... Ampak, danes ni bil le sončen, bil je tudi vesel dan, ki si je zaslužil mnjam lešnikovo pito. Vreščimo od zadovoljstva!

Pa jih imam!

2011-01-16T21:51:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

... še eno v nizu čudovitih daril, tokrat ljubo iz več razlogov, od katerih je en zelo očiten (čeprav moje ime nima nič kaj dosti opraviti z znamko). :)

Skušnjave

2011-01-15T16:40:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

S popolnoma drugačnimi nameni sem se danes, daleč stran od mamljivosti prečudovitega dne, zaobljubila kreativnemu ustvarjanju. No, kot se v takih primerih rado zgodi, me je vsakokrat, ko mi je pogled ušel proti oknu, imelo, da bi ves dan preždela ob odprtem oknu, vdihavala goljufivi vonj pomladi in lovila jate ptičev v fotografski objektiv. Oh, pa še tisoč drugih skušnjav me je do zdaj napadlo, vse od nujnega pospravljanja, urejanja polic in omar, hrane, pa do vožnje s kolesom (no, to sem zjutraj celo počela...), a le eni sem podlegla. Toliko lepih daril sem dobila od dedkov Mrazov, da bi vam jih najraje kar vsa pokazala! A vas morda ne bi zanimala, tako da jih bom počasi ponujala na ogled, takoj za tem prvim poskusom pa pozabljam na virtualni svet in se vračam v samozapovedano klavzuro.

?

2011-01-12T21:29:00.005+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Majhne izdaje vsakega dne so kot samoobtežilni kamni na naši zavesti. Izdajamo, smo izdani, ne načrtujemo izdaj, a vendar jih storimo... Najbrž marsikdo ne šteje drobnih laži, nedvignjenega telefona, zamolčanega, naprej povedanega, drugemu zaupane tuje skrivnosti, prebranega, kar ni namenjeno njegovim očem, neizpolnjene obljube, neponujene pomoči, prehitro dvignjenega glasu, ..., kot izdaje, a v resnici gre za puščanje na cedilu, izdajo naših dobrih namenov, naših vljudnostnih vzgibov in nas samih. Slednje nič ne stane, prvo težko obleži na duši, ko zvečer legaš k spancu. Zato mantram: "Jutri bom boljši človek." In zdaj, mali možic, raztegni ta meh!

Mislim, torej sem*

2011-01-08T12:29:00.005+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Moji medoti so šli ravnokar skozi travmatično enoinpolurno izkušnjo pranja in centrifugiranja, zato zdaj olajšano, z večnim nasmeškom na ustnicah, uživajo v rahlo nenavadni pozi sušenja svojih namočenih telesc. :) Medtem sem prebrala odlično knjigo in, kot ljubiteljico jezika, tega osnovnega orodja sporazumevanja in sporočanja misli, želja, hotenj, ..., me je zlasti navdušil naslednji paragraf -

"Isn't it intriguing that thought cannot exist without language, and since language is a function of the brain, we would have to say that language – the ability to experience the world through symbols - is in some sense a physical property of human beings, which proves that the old mind-body duality is so much nonsense, doesn't it? Adieu, Descartes. The mind and the body are one."

*Je pense donc je suis. (Descartes)

Strast

2011-01-01T22:05:00.003+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tako, pa je za nami. In tooooliiiiiiiko vsega pred nami. Čeprav ob branju časopisov optimizem ni na mestu, je najbrž edini, ki zjutraj vrže iz postelje, ker bi sicer, če si sposodim Dostojevskega, čisto lahko sedli na rob pločnika in jokali do smrti... Ste slišali kaj se v krizi, ki je zajela deželo, dogaja s konji na Irskem? In veste koliko življenj bi rešili s količino vode, ki jo z enim potegom ali pritiskom iz kotlička spustite v straniščno školjko? In, ko sem že pri fizioloških potrebah, da v povprečju vsakdo med nami dve leti življenja preživi na straniščni školjki? Ampak tale o izgubljanju časa je še najbolj nedolžna in najmanj škodljiva med vsemi, ker, ah, čas znam(o) pa res izgubljati. Za primer si vzemite le današnjega. Ostane še tristoštiriinšestdeset dni enajstke. Predstavljajte si, da imate v denarnici tristopetinšestdeset ali tristoštiriinšestdeset ojrčkov. Izpuhtijo, še preden dobro razmislite kako bi jih najpametneje zapravili. Naj ne bo tako z dnevi, s časom, ki ga imamo v naših kratkih življenjih itak vse premalo. Življenje JE lepo in z vsakoletnim zapravkom le pridobiva na vrednosti, zato želim vam in sebi, da bi vsak dan dehtel od življenja v njem. Od STRASTI. Pa naj bo ta strast karkoli. Ali kdorkoli. Ker je ona ta, ki barva vaš vsakdan.

Pretvarjanja

2010-12-29T14:52:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vsak konec je napoved novega začetka, zato se tudi tega konca veselim. In hkrati me je strah vseh neslutenosti, ki prežijo name. VEM, da bo 2011 posebna, vsaj zaradi dveh reči, o katerih pa več, ko bo pravi čas zanju. Hitim in se spotikam, želim, da se čimprej zgodi, obenem pa kar malo zavlačujem, ker na lepe stvari se vedno splača malce počakati, tako kot se je treba prebiti skozi juho in glavno jed s solato, da bi prišli do cukr trenutka. No, saj vem, da gremo lahko direkt k solati ali pa kar k sladkorju, ampak ko že poskušam razložiti poanto, mi dovolite, da grem po tradicionalni poti dolgočasja. :) Nič se ne zgodi samo od sebe, tako se tudi v prihodnje ne bo. Daljše ko je naprezanje, slajše, a krajše je zmagoslavje. In vendar gre za drobcene trenutke, za tiste one small step..., kjer ni giant leap..., a občutek vsemogočnosti ni nič manj armstrongovski. Obenem si želim, da bi tudi grde misli, ki me vseeno tu in tam popadejo, bile bolšje velikosti, zavist pa merljiva le v dobrem. Majhnost lastnega duha kažem, ko zavidam neumnosti, pomembnosti pa cenim in zgolj zavzdihnem "oh, ko bi tudi jaz lahko tako pela/to znala/to zmogla", obenem pa se zavedam lastnih omejenosti in dejstva, da smo si ljudje zelo zelo različno. Medtem, ko morda meni ne zmanjka besed, se nekomu drugemu beseda vsakokrat zatakne, a ko zapoje, mu prisluhnejo tudi temne gozdne vile, zato tiste moje besede izpuhtijo v same sebe. In četudi moji prsti lahko morda gibko pričarajo nekaj iz česarkoli, to vendarle ni primerljivo s čarobnostmi, ki jih znajo ustvariti tuje roke. Pa se zato nič manj ne cenim in prav tako zato nič bolj ne ljubim drugih. Radosti me, da je svet pisana mešanica mene in vas, vas in mene, in upam, da vmes tudi kdaj trknemo en ob drugega. Če ste suhi ali debeli, lepi ali manj lepi, dobri ali manj dobri, pametni ali manj pametni – vsem sporočam, da vam kaj takega ne bom zavidala, ker gre za reči, ki jih tisto nekaj v vas bodisi presega ali ne. Vse, kar šteje, je lepa misel, dobro dejanje in nasmeh tudi takrat, ko bi najraje kričali bolečino, ki vas duši.

Pretend you're happy when you are blue
It isn't very hard to do
:)

Iztekanje

2010-12-23T17:54:00.002+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prazniki pred vrati, zunaj pa aprilska mokrota brez kančka jingle bells čara. Nekje mora biti konec in še prej začetek in če že tako je, da je za večino to koledarsko naravnano, naj tako bo. Snežna belina in mir, ki se vsaj v času sneženja naseli naokoli, sta odpovedala in s sabo vzela tudi tisto začetno zagnanost, ki jo usmerim v voščilnice in darila, hrane pa itak ne sme zmanjkati, saj taaaaaakooooo rada jem. No, ja, vseeno sem pridno odposlala vsa voščila v širni svet, danes pa pišem še v domače loge, da bodo tja do 31. decembra prišla do naslovnikov. Vsako leto je seznam oseb isti - ne glede na to, koliko ljudi spoznavam, krog tistih, ki so deležni pisane voščilnice, ostaja nespremenjen. Socialna mreža je očitno zasedla nevidne okope nekega časa, ki ga ni več, pa vendar je... Še teden dni desetke in že bodo nehotena upanja in želje risala novih tristopetinšestdeset dni neslutenih priložnosti in možnosti.

Hkrati

2010-12-21T10:31:00.002+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Moje naravno stanje je početi več stvari hkrati. Brez težav in ne polovičarsko. A ene stvari nočem in ne bom - brala dveh (ali več) knjig hkrati. Moja ljubezen do knjig vam najbrž štrli že iz vsake pore, ker neprestano razpredam o tej ali oni, pa kako sem si jih spet kupila, koliko metrov sem jih zapakirala v škatle, ker v stanovanju ni več prostora in kako neznansko se veselim čarovnije, ki se bo zgodila, ko bodo v najini hiški police nared za ta najlepši okras na svetu. Pa vendar, brati dve knjigi hkrati se mi zdi svetoskrunsko, varanje ene z drugo, nepravično do zgodb in oseb ene na račun druge. Tako nekako, kot bi si omislila ljubimca ob partnerju. Preprosto ne gre. Zadrta monogamnost me daje. :)

Takrat...

2010-12-14T21:54:00.008+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Rada imam staro in lepo, preteklost v sedanjosti za prihodnost. Ker je vse tu že dolgo, z leti postaja le bolj mehansko, morda bolj praktično, nikakor pa ne nujno lepše. Meni gode leseno, ročno narejeno, videz težkosti, a v resnici peresna lahkost, toplota in dišeč dim, topla roka, ki mesi kruh in srce na dlani. V nedeljo sva stopila v ta(k) svet. Jurjeva domačija.

Za vmes

2010-12-09T17:57:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Odmik od decembrskih norij predstavlja tudi krajši vpogled v najino hiško. Za tiste, ki vas to zanima, seveda. Stene ravnamo, ladijski pod na galeriji, kjer bo spalnica, delamo, eno steno v kuhinji smo oblekli v stare opeke, ki so bile v hiški, ki je prej stala na tem mestu, vgrajene v krušno peč, za povrh pa smo še eno poličko naredili iz starega bobrovca, ki sva ga pobirala po stari Ljubljani. Kadar počivamo, občudujemo pogled, ki se nam ponuja skozi lepa hrastova okna. Joj, kako zanimivo šele bo, ko bova začela izdelovati pohištvo in dolbsti lesene žlebove!

Črtasto

2010-12-05T17:44:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Delovna nedelja... Glava bo počasi premajhna za vse te podatke, ki sem jih danes zložila vanjo, v prave predalčke, prelivala v smiselnost besed in zadovoljna ugašam dokument, ki se je ustavil na novih štirinajstih straneh. Napredek. Sledi počitek in uživanje na toplem ob toplem ob dobrem...

Včeraj sem se od doma odpravila v zgodnjih urah, da bi se izognila drenu, a ugotovila, da Ljubljano v soboto zjutraj ob pol devetih preplavlja nepregledna množica ljudi in vozil. Prvi postanek je bila pošta. Zakladek v obliki dveh novih fensišmensi denarničk sem hitro pospravila v torbo in komaj čakala, da pridem domov, da ga odprem (Ana, hvala, hvala, hvala!), potem pa po zvežčke samolepilnih znamk, ker se izdelava in odpošiljanje voščilnic prehitro bliža. Letošnji zvežčki so, hmmmmmm, brezvezni. Pa po nemško cclight, zvezek s trdnimi platnicami in brezčrtnimi listi, po hrano v maximarket in ura je bila pol desetih, ko so bili vsi opravki za mano. Več kot zadosti časa za raznorazna razvajanja. Uživanje ob pogledu na črtasta spreminjanja pod mojim oknom. In pospravljanje. In mnjamsi hrano. Fajn glasbo. In branje nepreglednih strani znanstvenih razprav. Ampak, danes, kot zapisano, je vse lepo pospravljeno tja, kamor sodi in čez deset dni bodo voščilnice napisane (oblikovane že včeraj!), darila izbrana, nove lepe reči pred vami in mano... Lepo je.

Najprej je bila...

2010-12-04T21:27:00.006+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Joj, toliko stvari se dogaja in zgodi, da jih preprosto ne uspem redno in vestno pokazati! Pred časom sem si kupila navdušujočo knjigico z naslovom Popville, ki z odprtjem vsake naslednje strani spreminja začetno vasico s cerkvico in nekaj drevesi v vedno bolj industrijsko mesto s tovarnami, blokovskim naseljem, prometno infrastrukturo, ... Knjiga je bila sicer na otroškem oddelku, a kot vidite tudi tavelike otroke enako strastno očara in začara. Vse te male podrobnosti v meni vzbujajo takšno občudovanje, da ga težko spremenim v besede, ki bi ga odražale na čisto pravi način, na kakršnega ga doživljam.

Medtem

2010-12-02T17:55:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Najprej sem hotela zapisati le, da te dni toliko besed pišem in izgovarjam, da si pozno popoldne in zvečer privoščim mir ob branju tujih besed in da bo morda današnji zapis bolj slikovni sprehod skozi vsakdan zadnjih nekaj dni, potem pa sem med naborom slik opazila, da je skorajda na vsaki moja štirinožka in se začela spraševati, ali si sploh predstavljate, kako je imeti psa v mestu. Ne "imeti" na splošno, ampak z njim živeti. In ne "živeti" na splošno, ampak z njim biti ves čas oziroma ga vzeti povsod, kamor greste. No, naj vam povem, da čutim nestrpnost, sovraštvo in nenaklonjenost do oseb s psom v tem tako "prijaznem" mestu. Prisiljen si vedeti kam z njim lahko greš in kam ne, kje te bodo že na vratih odslovili in kje bodo bolj ali manj prijazni do tebe. Saj ne, da je to eno samo trpljenje, vendar je poleg omejenosti izbora trgovin, kjer si kupuješ hrano, privoščiš čaj ali kosilo, kupiš kakšno oblačilo ali knjigo, omejena tudi tvoja svoboda gibanja. Popolnoma razumem, da je odnos do živali pri ljudeh zelo različen, a za različnost pričakujem neko utemeljitev in ne vnaprejšnje zavračanje, ker gre Pih! za štirinožca, ki naj bi bil, ne vem, ... umazan? Naj vam povem, da gre za psa, ki je prej majhen kot velik, nekako srednje rasti, prijazen, ne smrdi, ne laja, če se ji ponudijo lesena tla ali tepih, pa se kaj hitro prav lepo razkomoti in dremocka, prej pa se še malce očedi v mačkasti maniri. Zunaj je spuščena, v prostorih obvezno na vrvici, tako da vam ne bo kar nenadoma zlezla v krožnik (če sem v gostilni) ali rinila pod krilo (če sem v trgovini z oblačili) ali s polic kradla hrano (če sem v trgovini). Pes je vzgojen. Ima torej lastnosti, ki marsikomu med dvonožci manjkajo, pa vendar večina pričakuje, da bo to nebogljeno bitje počakalo zunaj na mrazu, dežju, snegu ali vročini, medtem ko naj bi si njegov lastnik privoščil karkoli že v notranjosti zgradbe. Po mojem skromnem prepričanju psa ne gre enačiti z na primer kačo, za katero je nekako samoumevno, da je doma in vas tam počaka, medtem ko vas ni. Pes želi biti z vami in vi želite biti z njim. Tako gre z mano v službo in tudi vsepovsod, kjer naju že na vhodnih vratih ne pričaka podoba, ki vstop prepoveduje. Tja tudi jaz ne grem, če je ona z mano... Tako čakam na varstvo, da si bom lahko na knjižnem sejmu, ki je okoli ovinka, lahko kupila nov meter besed... Ah, ja. Takole pravim, vrtce za štirinožce nam dajte in jih subvencionirajte enako kot za dvonožce. :)

Ne, to niso snežinke. To so cukrčki, ki jih Miklavž meče med nas.

2010-11-28T10:08:00.004+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včasih se mi zdi, da sem robot, programiran za tisoče raznih nalog, ki se med seboj množijo in jim ni videti konca. Že od petka se mi zdi, da komaj kaj spim, da ves čas na nevidnem seznamu delam kljukice ob že narejenem in hitim k naslednji točki. KDO mi piše seznam opravil?!?!?!? Najbrž moja lastna neumnost oziroma nesposobnost komurkoli odreči karkoli. Večne težave dobrote sirote. AMPAK! Le še tri zadeve so ostale, od katerih je ena neizbežno nedeljska, potem pa se prepustim prijetnejšim rečem, kot na primer opazovanju snežink, ki bodo že to popoldne spet prijateljevale s tole ulično svetilko...

"Nakloni mi le to, kar narekuje ti srce..."

2010-11-25T19:49:00.006+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nori čas se začenja. V nedeljo sem prvič začutila, da prihaja čas nespametnih nakupov in zapravljanja denarja, ki ga večina sploh nima, za nekaj trenutkov hlinjene sreče in dolgotrajnih občutkov krivde zaradi prenaglih odločitev. Rada imam december, ampak tisti iz nekih drugih časov. Tisti se je začel 6. decembra zjutraj, ko je radost prvikrat potrkala na vrata v obliki dišečih mandarin, sladkih čokoladic in vihravega srca, ki je divje tolklo vse do 1. januarja, ki smo ga najpogosteje dočakali nekje v deželi sanj. Zdajšnje novembrsko prehitevanje v žalostnih gnečah nesrečnikov ni december, o katerem govorim. Če bo jutrišnji obljubljeni prvi tihi šepet snežink res priplesal v naše kraje, si želim, da utiša in upočasni nepotrebno in prehitro norijo...

Hiša dobi dimnik*

2010-11-21T19:41:00.006+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vikend preživet doma. Ne na hiši, nikjer, samo tu. No, čisto malo v službi, ker spet "letim" in me ne bo tu, ampak bom tam in je treba toliko tega postoriti, ker sicer počaka... Včeraj sem tako kar lep čas delala, zato pa danes potegnila jutranje prebujanje. Ne pomnim take nedelje najbrž že... predolgo. Knjigo, ki sem jo v petek začela brati, sem dokončala (in se ob tem neznansko zabavala!) in že segam po novi, spet mojem H.M. Včeraj zjutraj sem v polsnu in gosti ljubljanski megli sprehajala štirinožko in sebe in se znova čudila, da je pravzaprav zunaj čutiti pomlad in ne prihajajočo zimo. Slikica ujete jutranje rose pove kako čudovito je zreti v čarobnosti vsakdana. In kako ni naključij! Tako sem v zadnji prebrani knjigi naletela tudi na del, ki pove, kar sem želela povedati v svoji zadnji objavi in je tu skoncentrirano v modrost moje ljube Mma Ramotswe -

"The realisation of our mortality came slowly, in dribs and drabs, until we bleakly acknowledged that everything was on loan to us for a short time - the world, our possessions, the people we knew and loved. But we could not spend our time dwelling on our mortality, we still had to behave as if the worst would not happen, for otherwise we would not do very much, we would be defeated and give up."

*Ja! Najina hiška je dobila dimnik. Ja, ni zidan, zato šele zdaj. In tudi zato, ker pokuka ven iz čudovite strehe nekje na sredini (da je slama letela na vse strani!). Slike še pridejo. :)

Biti z namenom

2010-11-18T11:35:00.006+01:00

. . . . . . . . . . . . . . . .

Spet sem tu z razmišljanji o tem, zakaj pravzaprav smo. Sem na svetu zato, da dnevno izgorevam v svoji preobleki marljive kranjske čebele ali zato, da zasledujem neko nevidno pot, ki me bo nekoč nekje odložila na pravem ovinku in me prepustila izgubljanju v vetru, ki veje tam okoli…? Kot majhna sem si glavo polnila z domišljijskimi predstavami širnosti in čarobnosti izbire, ki me čaka, sanjarila o nepopisnih pustolovskih raziskovanjih v prid človeštvu, o gromkih političnih debatah in filozofskih razglabljanjih velikih umov, predvsem pa o svobodi odločitev, ki me bo v življenju usmerjala. Tam nekje na deželi bom v svoji hiški škrabljala in modrovala, pred hiško bo vse, kar bom potrebovala za samozadostno življenje, z vaščani pa bom v zameno za kak priboljšek trgovala z nasveti. Tako sem si predstavljala. Seveda je svoboda življenja prevzela čisto drugačno obliko. Pogosto se sprašujem, zakaj dovoljujem toliko ranljivosti tej moji svobodi in zakaj nekim nepomembnim, a perečim zadevam, namenjam toliko časa in energije, toliko sebe, drugim, ki imajo nesporno prednost pri moji svobodni izbiri, pa manj… Vpetost v svet, v odnose, v tuje urnike in tuja življenja. Več egoizma potrebujem, več nonšalantnosti, s katero bi odpravila in opravila z vsem in vsemi, ki uzurpirajo negotovost moje svobode. Pa vendar jo imam. Svobodo. In kljub vsemu se veselim vsakega dne in tudi neizogibne vsakdanjosti, ki jo prinaša. Vsi vemo, da bo naše poti nekje konec in vendar se vedemo, kot da gre za neskončno premico. In prav je tako. Če bi živeli z mislijo na konec, potem bi se najbrž izgubili v patetičnosti časa, v vseenosti vsega, v čisti nesmiselnosti naših početij. Tako pa vendarle ohranjamo negotovost in, medtem ko se izgubljamo v majhnih in velikih radostih, čakamo na … NEKAJ.