Trdna tla pod nogami, pogosto cilj pred mano, četudi precej v oblakih, vsekakor pa red, red, red. Taka sem. Leta človeka preoblikujejo, življenje ga stesa v podobo, ki kljubuje času in odpira obzorja novih poti, ne nujno lepših ali boljših, vsekakor pa zanimivih. Nenadoma se nepojmljivo in nedopustno zdita nova normalnost. Polica, s katere reči frčijo, je omara, lijak, ki komaj zasluži to ime, pa kuhinjsko in kopalniško razkošje. Modrice po nogah, ki nastanejo mimogrede, ko se na majhni površini premakneš, ker potrebuješ nekaj, kar je čisto blizu, nogo prisloniš v preoster rob krila omare, zložene mize ali prenizkega stropa in na to ostane spomin še tedne. Vse to za jutranje prebujanje pod očiščenim nebom, galebje krike nad glavo in rahlo pozibavanje na dišeči površini. Korak stran modro prostranstvo, zamah sem ali tja osvežilna svoboda in hip zatem te že nosi z vetrom naprej, naprej, naprej.
Tam vse diši drugače, tam ima vsak okus podeseterjeno aromo, tam ni prostora za žalostne misli, tam je neskončnost vsenaokrog. Vsrkavam to modrino. Njegov svet premikanja z vetrom po morski gladini je postal tudi del mene. In to, to ima ljubezen opraviti s tem.
*Kaj ima ljubezen opraviti s tem?
