14 julij 2020

Še je mogoče

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pobegniti se ne da. Pobeg ni opcija in vendar je edino, kar ohranja pri razumu. Naj bo v knjige, naj bo daleč od novic, naj bo stran od ljudi, naj bo ven iz oklepa matere domovine, naj bo v množice ali trgovine, na vršace in obale. Štirje meseci so mimo in še vedno delam od doma. Gre za norost z več vidikov, najbolj pa tega, da delovni dan traja ves dan. Naenkrat ni pravic, nič, za kar so se borili pred več kot sto leti, ne šteje. Telefon je prevezan in torej si dosegljiv, če nisi pred računalnikom, zadostuje sms, ki te tja napoti. Vsi hočejo takoj, zdaj, včeraj. Vsaka minuta, ki mine, je minuta prepozno. Brez premisleka in odločno. Ni virus ta, ki mi krade življenje, to je oblast, ki mi narekuje ravnanje, ki je nesprejemljivo. Stanje, ki spominja na vojno, trenutni oblasti ustreza. Teror je, neizbežno, tu. Kakorkoli pogledam na svoj vsakdan, je videti sprevrženo. 


Za pet dni (tri delovne) mi je uspelo pobegniti daleč stran. Občutek je bil enak tistemu, ko si pod vodo in ti zmanjkuje zraka, nato pa končno gladina morja in ... vdih. Čarobnosti na pretek. Praznosti in drugačnosti tudi, a vendarle – dihanje. Občutek, da si kljub vsemu še vedno živ. Da hodiš in gledaš in vidiš in se nasmeješ. Da ni dan enak dnevu, zajtrk zajtrku,  večer večeru. Da vdanost nenadoma izgubi moč in si drzneš upati na normalnost. Toda ob vrnitvi je bilo naslednji trenutek kot prebujanje iz lepih sanj, prav takih, ko si rečeš "da bi le trajale, samo še malo", "da bi bilo vse res" in jih podaljšuješ, čeprav budnost žgečka z vseh strani in zvoki novega dneva nepreklicno naznanjajo, da so bile le sanje, ki jih je vzel nov dan. Brezvoljnost, ki se je tiho naselila in, prasica!, nima namena jemati slovesa še dolgo, dolgo, pa spet zateguje svoje roke okoli vratu in srca.