. . . . . . . . . . . . . . . .
Po ogledu gledališke predstave "Mazohistka" v režiji Nejca Gazvode prejšnji mesec sem si morala kupiti tudi knjigo, ki je predloga predstavi. Besedilo je namreč prelepo, izvedba enako. Ko sem brala roman, so besede odzvanjale v glasovih igralcev. Neverjetno, na začetku tuje, potem pa sem se prepustila glasovom v svoji glavi. Navadno si vizualiziramo knjige – junake oblačimo, vidimo jih, kako se gibljejo, slišimo, kako govorijo. Tisoče in tisoče vizualizacij iste knjige. Tokrat pred predstavo zanalašč nisem brala knjige niti me ni pretirano zanimala zgodba. Dovolj je bilo vedeti, da gre za preplet odličnosti (APT + N. G. + K. P.). Običajno smo razočarani v eno ali drugo smer – film/predstava ne dosega knjižne predloge ali (manj pogosto) knjiga te pusti hladnega, njena prevedba pa povsem navduši. Tokrat je navdušujoče oboje. Katja Perat piše lepo, ravno prava uravnoteženost med pomenom in obsegom – brez odvečnosti, brez davljenja, brez šopirjenja. Ker zmore. Ker zna. Ker začara.
"Ničesar nisem počela v Trstu, samo sedela sem in pila kavo, pogosto zaprtih oči, in pustila vonjem in zvokom, da se nenadzorovano zlivajo čezme. Skozi jezikovni nered je bilo celo tiste, katerih jezik si razumel, skoraj nemogoče razbrati, zato nisi nikogar slišal lagati. Slišal si samo življenje, kako teče dalje, ne da bi se pri tem pustilo kaj dosti motiti, kako se tovor nalaga na ladje in zlaga z njih, kako vozi tramvaj, kot bi vozil sam od sebe, kako kričijo galebi, kako pada dež, kako koraki tlačijo tlakovce."
Po ogledu gledališke predstave "Mazohistka" v režiji Nejca Gazvode prejšnji mesec sem si morala kupiti tudi knjigo, ki je predloga predstavi. Besedilo je namreč prelepo, izvedba enako. Ko sem brala roman, so besede odzvanjale v glasovih igralcev. Neverjetno, na začetku tuje, potem pa sem se prepustila glasovom v svoji glavi. Navadno si vizualiziramo knjige – junake oblačimo, vidimo jih, kako se gibljejo, slišimo, kako govorijo. Tisoče in tisoče vizualizacij iste knjige. Tokrat pred predstavo zanalašč nisem brala knjige niti me ni pretirano zanimala zgodba. Dovolj je bilo vedeti, da gre za preplet odličnosti (APT + N. G. + K. P.). Običajno smo razočarani v eno ali drugo smer – film/predstava ne dosega knjižne predloge ali (manj pogosto) knjiga te pusti hladnega, njena prevedba pa povsem navduši. Tokrat je navdušujoče oboje. Katja Perat piše lepo, ravno prava uravnoteženost med pomenom in obsegom – brez odvečnosti, brez davljenja, brez šopirjenja. Ker zmore. Ker zna. Ker začara.
"Ničesar nisem počela v Trstu, samo sedela sem in pila kavo, pogosto zaprtih oči, in pustila vonjem in zvokom, da se nenadzorovano zlivajo čezme. Skozi jezikovni nered je bilo celo tiste, katerih jezik si razumel, skoraj nemogoče razbrati, zato nisi nikogar slišal lagati. Slišal si samo življenje, kako teče dalje, ne da bi se pri tem pustilo kaj dosti motiti, kako se tovor nalaga na ladje in zlaga z njih, kako vozi tramvaj, kot bi vozil sam od sebe, kako kričijo galebi, kako pada dež, kako koraki tlačijo tlakovce."
