. . . . . . . . . . . . . . . .
Prejšnji teden sem uživala
v Rimu – v toplih sončnih žarkih, ki so obetali poletje, v lepotah mesta, ki te
nikoli ne pustijo ravnodušnega, v za vseh deset prstov obliznit odličnem
sladoledu, v dobri hrani in zlasti – zlasti! – v občutku, da je fino biti ženska.
Morda gre za to, da je moj emšo starejšega datuma in da te reči
opazim, ker sem jih deležna. Zagotovo ne gre za to, da sem z leti postala lepša
in privlačnejša. Godilo je pozdravljanje, galantnosti, majhne pozornosti. Ni šlo
za žvižganje in opazke v stilu »ciao, bella«. To se mi pač ne bi zdelo nič kaj
prikupno. Tudi ni šlo za otročad tja do poznih tridesetih, ker opažam, da so
itak brez manir in da je večina preveč obremenjena s sama sabo. Govorim o
Rimljanih v zgodnjih štiridesetih in starejših. Gospodih, ki so urejeni, ki ne
kažejo interesa, ki bi presegal začetno radovednost, izkazano s pristno
ljubeznivostjo. Gre za spoštljiv odnos do nasprotnega spola, prepoznavo, da si
in da si cenjen zaradi dejstva, ker si. Morda gre za italijanski pristop, kjer ženska
predstavlja pomembno figuro. Morda pa le za opojno toploto v zraku, ki
zmeša še tako racionalna bitja?
