. . . . . . . . . . . . . . . .
Še en rojstni dan je za mano.
Še en rojstni dan je za mano.
Še vedno se nisem naučila brati not in igrati čela.
Pravzaprav v tem letu (od zadnjega rojstnega dneva) nisem
storila nič revolucionarnega. Niti pomembnega. Ne, če se še tako trudim, ne
najdem ničesar zaradi česar bi se lahko potrepljala po rami. No, razen če opravljen CPE/C2 iz angleščine šteje ...?
Če naj iščem opravičila zaradi nedejavnosti,
potem bi to pripisala dejstvu, da sem statistično gledano (podatki o pričakovani
življenjski starosti žensk v Sloveniji) že fino v drugi polovici (če se ozrem
na družino, pa moram počasi vsem povedati, da ne želim imeti groba) in da je torej
nekako pričakovati, da so "velike" stvari v življenju že za mano.
Prejšnjega odstavka ne maram, a ga bom pustila. Tako je. Za večino. Za moje
vrstnike pa so to le številke in nepomembna dejstva. Ves svet je še pred mano!
Vse je še mogoče. In na čelo bom nekoč tudi prav lepo zagodla. To si obljubim.
*Parni valjak
