28 julij 2014

0.

. . . . . . . . . . . . . . . .

Naslov prejšnje objave ni bil povsem naključen, še manj vezan zgolj na dejstvo, da je Ivanka z desetinami kilogramov manj (volne in v njej skritih maščob) lahkotneje stekla v lepši vsakdan. Prejšnjo nedeljo se je moj vid vrnil na pozabljeni stoodstotni. Vsem, ki vidite, ta podatek kaj dosti ne šteje, tistim, ki vidite le s pomočjo očal ali leč, pa najbrž toliko več. Meni predstavlja na nek način ponovno rojstvo. Kajti videti, pomeni resnično doživljati svet okoli sebe. Nič več ne bom večino časa zijala v prazno ali štela žvečilke na tleh, v izogib morebiti spregledanim pozdravom in pogledom, ki se mi bodo očitali še dolgo v prihodnost. Zdaj bom mogoče celo uzrla tisti pomežik postavnega neznanca na drugi strani ceste.  :)
 

19 julij 2014

Jutri bo svet videti drugače

. . . . . . . . . . . . . . . .


Če vam bo kdo kdaj hotel prodati zgodbo o ovcah kot milih in plahih bitjih, naj vas opozorim, da imate opravka z nekom, ki vas ima namen naplahtati. No,vsaj delno. Res je, da so plahe, a so tudi trmaste, svojeglave in strašansko požrešne. To slednje nam je končno omogočilo, da smo že globoko v poletje (sezona za tovrstna opravila je zgodnja pomlad ...) uspeli postriči Ivanko. Reva je že od rojstva nosila svoj debeli volneni plašč, ki smo ji ga najprej trije, na koncu pa kar pet, ta teden uspeli sneti. Sicer je tu in tam kak šop ostal, a bi tudi največji mojster lil potoke potu, ko bi mu se ta debelinka zvijala pod rokami in onemogočala enakomerno britje. Zdaj srečno mljaska travo, listje in priboljške, naš petčlanski tim pa kuje načrte kako ujeti Miša, velikana in silaka med vsemi petimi ovcami ...    

13 julij 2014

7. 7. 2014

. . . . . . . . . . . . . . . .

Preden gre teden čisto zares h koncu, naj vam prišepnem, da sem v ponedeljek, 7., doktorirala. In da grem zato v sredo divjat na koncert v Verono. :)