16 april 2012

Kraljestvo majhnih radosti

. . . . . . . . . . . . . . . .


Medtem, ko se vladarji našega mikro sveta trudijo zatreti svobodomiselnost posameznikov, tudi tako, da na kup zmečejo ukrepe, ki jih poimenujejo reševanje socialne države, ko vsi vemo, da gre ravno za njen razkroj (bolje, da niti ne začnem pisati na to temo!), se je v moj svet naselila bolezen, ki me je za nekaj dni telesno ubila. Nikoli nisem bolna, zato mi je tole vse skupaj tuje. V nasprotju s tistim, kar mi govori telo, še naprej rinem mašino in upam, da ne zariba. Znaki okrevanje so že tu, saj se nedoločljiva slabost in bolečina in občutek, da bi se najraje ugasnil za vedno, poslavljajo in vame se naseljuje želja po še čem, ne le horizontali. Bolezen je ena grda grda reč. Oprostim ji, da me je obiskala, ker je najbrž sporočala, da je že zdavnaj čas za ler. Vem, vem, na dopust bo treba, možgane dati na off in zreti v prazno, v lepo, v pisano in barvito.

Ne glede na bolezen se je prejšnji teden veliko dogajalo in zgodilo. S T. sva ves čas na preži za najinimi ovčicami. Spremljava dogajanja v živalskem svetu in začudena ugotavljava, da Robida (breja ovca) Maline in Regrata (mami ovca in jagenjček) ne spusti v stajo. Uzurpacija! Matr, T. je bil danes na delu in je zadevo pregradil tako, da je iz enosobne postala dvosobna in upava, da se bodo zmenile tako, da bodo vse pod streho in na toplem. Mali Regrat je umazan kot pujs, Malina nič manj. Nič čudnega, če se pa zavalita na mokro zemljo in blato opravi svoje... Joj, tele ovce mi delajo sive lase (uf, kar me spomni - pobarvati si jih moram!)! Regrat (ne veva, kakšnega spola je, saj še nisva uspela pogledati med nožice, a se nama zdi fantovsko prismuknjen) je že po treh dneh življenja začel muliti travo. Videti je, da mu sicer ni jasno, kaj počne in zakaj bi bilo tisto zeleno v njegovem gobčku bolje kot materino mleko, ampak Malina ga kar malce odrine, revčka, če ji rine k sesku... Uboga mala lubica. On bi malce posesal, a mati ga učijo, da je življenje kruto. Hitro, prehitro gre pri ovcah.


Drugače pa še ena novost – v torek sva kupila oldtajmerko. Vespa, letnik 1987. Kako čudovita je in kako hitro brzi skozi ovinke, pokažem prav kmalu.