. . . . . . . . . . . . . . . .
V soboto sem bila po dolgem času v mestu, v katerem sem se rodila in preživela večji del svojega življenja. Vedno sem imela rada to mesto. Že dolgo se nisem sprehodila po njem, nekoč pa sem s takim zanosom prijateljem z vseh koncev sveta kazala njegove majhne skrivnosti. Nekako je zamrlo, trgovine so se zaprle, lokali zredčili, ljudje odmaknili od čudovite narave, ki je na njegovem obrobju. Lepo mesto je, ki mu marsikdo pritika pridevnik industrijsko in skupaj s tem oznako nezanimivo, a mu dejansko dela krivico. Stari del mesta, tisti, ki se razprostira po skali, je čudovit. Stare stavbe, ena redkih gotskih cerkva na Slovenskem, grad, obzidje z nekoč sedmimi obrambnimi stolpi, cerkvica na robu s pogledom na izliv Kokre v Savo, še najlepši del mesta pa je pogled, ki ga je videti iz glavne ulice - Alpe na dlani, kot bi si namakali noge v potočku tam pod tistim belim vršacem. Prav to me je presunilo, ko sem bila po dolgem času pri materi. Še toliko bolj razumljiva je bila moja mala sreča, če si prikličete v spomin, da zdaj živim na Dolenjskem, ki komaj premore kakšen hrib. Skozi okno materinega stanovanja, ki je v enajstem nadstropju, sem se skoraj dotikala mogočnih skal. Kekec in Rožle sta klicala k otroškim nagajivostim... :)
V soboto sem bila po dolgem času v mestu, v katerem sem se rodila in preživela večji del svojega življenja. Vedno sem imela rada to mesto. Že dolgo se nisem sprehodila po njem, nekoč pa sem s takim zanosom prijateljem z vseh koncev sveta kazala njegove majhne skrivnosti. Nekako je zamrlo, trgovine so se zaprle, lokali zredčili, ljudje odmaknili od čudovite narave, ki je na njegovem obrobju. Lepo mesto je, ki mu marsikdo pritika pridevnik industrijsko in skupaj s tem oznako nezanimivo, a mu dejansko dela krivico. Stari del mesta, tisti, ki se razprostira po skali, je čudovit. Stare stavbe, ena redkih gotskih cerkva na Slovenskem, grad, obzidje z nekoč sedmimi obrambnimi stolpi, cerkvica na robu s pogledom na izliv Kokre v Savo, še najlepši del mesta pa je pogled, ki ga je videti iz glavne ulice - Alpe na dlani, kot bi si namakali noge v potočku tam pod tistim belim vršacem. Prav to me je presunilo, ko sem bila po dolgem času pri materi. Še toliko bolj razumljiva je bila moja mala sreča, če si prikličete v spomin, da zdaj živim na Dolenjskem, ki komaj premore kakšen hrib. Skozi okno materinega stanovanja, ki je v enajstem nadstropju, sem se skoraj dotikala mogočnih skal. Kekec in Rožle sta klicala k otroškim nagajivostim... :)
