30 marec 2012

Samooskrba

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pa bo vendarle nekaj kapelj padlo! Jupi. Čudovito bo, osvežilno, osvobajajoče, odrešilno. Za ljudi zdravilo v kemični obliki zoper nesnago, ki se je nabrala v zraku, obstaja, a za drevje, travo in posevek obstaja le en način, kako živeti naprej. Torej, dež, pridi.


Petek je, dan za nov začetek. Danes naju čaka še zadnji del ogromnega kupa lesa, starega in novega. Staro bo šlo v drvarnico, novo razrezano na kup za kurnik in ovčjo stajo. Nenadoma bo nastal red, ploščad, ki bo uzrla nebo in ki bo hvaležno nastavila nedrja sončnim žarkom in dežnim kapljam. Čez čas, upava, bo tudi trava zelenela. Predolgo je bilo prekrito s še zadnjimi deli stare hiše, nazadnje pa tudi z novimi smrekovimi sušicami, ki so doživele preobrazbo v ograjo. Preobražava se v kmeta, v prava gruntarja, ki sta postavila hišo, jo opremila z lastnimi rokami, preuredila kozolec in kevder, ogradila posestvo, napolnila drvarnico, očistila kupe, kmeta, ki načrtujeta bivališči za nove prebivalce, polnita vrt s prvimi sadikami, kmeta, ki jima sadno drevje že cveti (morda se kakšen sadež na jesen prikotali v skledo), vmes pa se kulturno ozaveščata v prestolnici. Ugotovila sva, da nama nič drugega ne preostane, kot da postaneva samozadostna nekje daleč stran od grdih misli in še grših dejanj. Lep vikend naj bo!