Pomlad

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zakaj smo? Čemu smo? Smo samo tu? In kaj, če ne bi storili nič oziroma, če bi se vse do zdaj dogajalo čisto drugače, kot se je? Bi bilo kaj drugače? Bi se svet zatresel in iztiril iz svoje osi? Samo popotniki skozi čas smo, horde anonimnežev, ki pogosto dnevom, tednom, mesecem, celo letom, pustimo, da minejo in se pri tem hranimo z utvaro, ki jo ustvarja spomin. Večno hrepenenje po sreči, ki traja. Ob domnevi, da je sreča več kot zgolj trenutek, ki ga pogosto celo zamudiš v pričakovanju nečesa, kar bi streslo temelje vesoljnega sveta na katerem stojiš. In čas gre, mladost z njim, besede dušijo tišino in nesmiselnost je vedno večja in vseobsegajoča. Kako grozno! Kako nezaželeno! Ko vendar vemo, kaj je tisto, kar si želimo in vendar vedno znova razum usmerja vse dogodke in misli v predalček, ki pomeni spomin, spominjanje na nekaj nedoživetega, do kraja neizpetega, niti približno izkušenega, zato da scenarij v glavi dobiva tisoč in eno različico kako bi bilo, ko in če bi bilo, namesto da bi bilo... A treba je živeti! Sanjati z odprtimi očmi in domišljiji puščati prosto pot v tisoče smeri, od katerih vsaka vodi v nov labirint, ki nikogar ne osrečuje, še manj uresničuje, a nas hipno zadovolji. Zato, da vendarle nekaj storimo, zato da anonimneža vsaj navidezno naredimo za junaka vsaj za en dan. Ker se potem sami spremenimo v spomin, ki bo nekoč zbledel.