25 marec 2011

Nedokončane poti

. . . . . . . . . . . . . . . .

Teden, ki je žužkasto bezljal gor in dol, dol in gor, brez cilja in kraja, se vrtinčil v neznosnosti do solz, me razveseljeval in obenem žalostil. Ena zgodba je prišla h koncu, ena je nedokončan spev večne nedonošenosti, vse vmes pa je imelo opraviti resnično z mano. Ne maram te raztelešenosti, te zunajtelesnosti, ko opazuješ samega sebe in veš, da bi fizikalno moralo biti drugače, pa v realnosti ni. Oh, upam, da se s telim vetrom stvari počasi postavijo na svoje mesto, da se glava zbistri in srce umiri. Da roke delajo in se noge utrudijo. Da se usta posladkajo. In knjiga dokonča. Poglavje zaokroži. Misel sreča drugo in objem močno stisne. Vam želim. :)