Naj bo...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Konci in začetki.
Čas, ko mnogi potegnejo črto pod minulo,
za druge čas, ko se rojevajo nove želje, upanja in pričakovanja.
Nekako je treba verjeti, da vse pride in kdor vztraja, ta zmaga.
Želim si, da bi tisto lepo in tisto manj lepo preteklega leta ne obledelo,
ne izgubilo barvitosti, okusa in muzikalnosti oblik.
Želim si, da bo vsakokrat, ko bom prislonila uho k školjki preteklega poletja, v njej slišati valovanje.
Želim ponovno in vsakič znova doživljati presenečenje ob ...

Med puhastimi oblaki si spletite gnezdo.

Vse vendarle ne spi

. . . . . . . . . . . . . . . .

Na objektiv se mi zadnje dni neprestano lepijo podobe, ki sodijo v nek drug letni čas - rože, drevje, raznorazni grmi, ptički, ptičje hišice (no, te so "sezonske"), ... Praznični motiv očitno ni nalezljiv, saj me nekako še ni napadel. Verjetno me bo z vso silovitostjo zadel, ko bo december mimo. :)



Vem, malo sem že tečna s tole orhidejo, ampak ne znam vam opisati otroškega navdušenja, ki me preplavlja, ko opazujem kako se po letu in pol zamrznjenosti v času nenadoma bohoti. Opazujem kako se počasi, ena za drugo, majcene bunkice spreminjajo v večje in vem, da bo zdaj zdaj zasijalo več kot deset cvetov. Danes zjutraj se je en sramežljivo začel odpirati. Takoj dokumentirano. Zdajle ponovno dokumentirano. Zgolj za primerjavo. Joj, sreča je resnično najlepša, dokler čakaš nanjo!

Te dni

. . . . . . . . . . . . . . . .

Voda, dež, mokrota,… Tako lepo, da bi se najraje nikamor ne premaknil. A včasih je treba. Kako presenetljivo odlično je vendarle zapustiti znane štiri stene in prestopiti prag. Sprehod dela čudeže in požene kri v žilah – pootroči večni (stenski) otroški živ-žav na poti na grad, navduši 700 bronastih obrazov na prenovljeni Ključavničarski ulici, očara tiho in prazno mesto, k pospešitvi koraka pripravi veter, ki te potiska v vse smeri (še bolj si želi vašega dežnika)…, da te potem spet lakotnega pripelje domov, kjer pričakujoče opazujeva kako nastaja življenje. Orhidej in bazilike. :)

Zakaj bi sreča potrebovala smisel?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Iz ene skrajnosti v drugo. Iz sibirskega mraza in škripajoče beline do pomladnega dežja in mehke svetlobe, ki to jutro prijetno boža… Ne vem kaj mi je ljubše.

Dnevi minevajo brez velikih pretresov, pravzaprav je vse dobro in lepo. Voltaire bi tole opisal kot "Zemeljski raj je tam, kjer sem.". Prav presenetljivo mirno je vse skupaj, nikakršnih pretresov glede bližajočih prazničnih vrhuncev. Piškoti so se v soboto pekli in pekli, v nedeljo pa smo smuknili v eno ljubljanskih stavb, ki očarajo že od zunaj, notri pa svet, tako drugačen od našega današnjega. Vsaka podrobnost natančno domišljena, nič ni prepuščeno naključju in sreča je, da je vse skupaj še tu, ne le na ogled, ampak tudi v bivalni užitek. Ne rečem, tudi novim stavbam se njihovi snovalci najbrž posvečajo do zadnje potankosti, a linije so gladke, ravne, izčiščene. Mojstrstvo drugačne vrste. To, kar je videti v teh mogočnih stavbah, mimo katerih se dnevno sprehajamo, pa je drugačna kakovost čustva, ki meji na vznesenost. Take ograje si prav gotovo ne bi omislila v svojem domu, a ne morem je ne občudovati v njeni lepoti, ki jo v takšnem okolju čutim kot nepogrešljivo. Pod videzom vsakdanjosti je pač treba prepoznati osupljivo lepoto. In to počnem te dni. No, vsaj trudim se. :)

Škrip škrip

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tako danes škriplje pod nogami.

Jutranji sprehod za nama. Sledi uživanje – zajtrk, branje (berem odlično knjigo Kavarna nostalgija kubanske pisateljice Zoé Valdés), peka piškotov in ostala sobotna razvajanja.

Naj bo tudi tvoja sobota snež(e)no čudovita.

Če si fin...

. . . . . . . . . . . . . . . .



Takole si moja G. očedi smrček... V odejo!

Snail-mail

. . . . . . . . . . . . . . . .

Malo zato, da z vami delim navdušenje nad ninalena cukrčki, malo pa tudi zato, da ji sporočim, da je poštni nabiralnik zjutraj zažvižgal od veselja nad tako luštno pošiljko.

Ouje!

. . . . . . . . . . . . . . . .

Preberite ponovno. Ouje. Ne gre? Recite z mano: ou-je. V izvirniku bi bilo tole "oh, yeah", ampak Matjaž Pikalo je takle vzklik navdušenja položil v usta svojima junakoma, Gen(adij)u in (Mela)Niji = Genijema. Danes sem prebrala knjigo Genija. Zagledala sem jo na knjižnem sejmu in morala je postati moja. Če ste prebrali njegovo Lužo, potem vam je jasno zakaj. Obe knjigi sta pisani, kot bi ju pisal otrok. Luštno in navihano, je pa Luža veliko veliko boljša, žal pa jo boste težko kje našli, saj je že davno razprodana…

Tale zapis je pravzaprav namenjen temu, da ovržem dve tezi, ki imata opraviti z otroki in leti:

1. Otroci staršev, ki ne berejo, se ne razvijejo v bralce. Ni res. Dokaz: jaz. Moja starša sta malo ali skoraj nič brala. Pri tem imam v mislih knjige. Ne morem si priklicati niti enega spomina na kateregakoli od njiju, da bi (razen kuharske knjige iz leta 1969, ki je še vedno aktualna in pride prav zlasti, kadar je treba preveriti pravilnost vlaganja ali konzerviranja raznoraznih sezonskih priboljškov) bral. Jaz berem rada in veliko. Od nekdaj. In knjige kupujem. Ker mi dišijo, ker gre za obred, od vstopa v knjigarno, izbire, nakupa, nepopisnega veselja, ko jo nosim in prinesem domov, urejanja vsega banalno tečnega, da se potem lahko v miru posvetim svojemu nakupu – knjigi. Tako lepa, tako bogata, tako vabeča. In potem se potopim vanjo in uživam v besedah, stavkih, njih pomenu, njih barvi, okusu, … Mmmmmmm. Ne, ne rabim psihiatra. :) Tako, zdaj si lahko tudi predstavljate, da mi kot otroku (ki ni hodil v vrtec!) nihče ni bral pravljic, niti mi jih ni vrtel na kasetah. Moje pravljice so bile v moji glavi, v domišljiji, ki sem jo … kar prinesla s seboj v ta svet. In ne, še danes nisem prebrala raznoraznih sneguljčic, trnuljčic, pepelk , kozličkov, … Kar pa ne pomeni, da teh zgodb ne poznam. In tako se med knjigami, ki jih berem, najdejo tudi otroške oziroma take, ki so namenjene otrokom. Že zdavnaj seveda nisem "otrok", kot ga pojmujejo tisti, ki določeno knjigo uvrstijo v določeno kategorijo, sem pa OTROK in ni me sram tega povedati na glas. Če si tudi ti, potem zgoraj navedeni knjigi čakata nate. In nujen dodatek: NIČ mi ni manjkalo, ko sem bila otrok. Ker - brala mi resda nista, a pri nas doma je domovala LJUBEZEN. In, ne, moja starša nista (bila) "runkeljna".

2. Starejša ona in mlajši on NE deluje. Ni res. Dokaz: jaz. Zadnjič berem v Oni, da je ne-vem-kateri že inštitut (mislim, da nekje v ZDA) naredil raziskavo, katere znanstveni sklepi so, da ženske, ki so v razmerju z mlajšim moškim, umirajo mlajše. Upam, da ta podatek ne drži. Sem namreč 11 let starejša od T (ja, je polnoleten!). Vse sorte traparij so natvezili (da se ves čas trudijo biti mlajše in početi vse, kar počne njihov mlajši moški, da ta ne bi rekel, da je stara, …), kar naj bi pomenilo, da se vse prehitro ''izrabijo''. Da pa naj bi obratno (starejši moški-mlajša ženska) bilo pravi eliksir mladosti za stare prdce. Kakšne traparije! Na kraj pameti mi ne pride, da bi poskušala biti taka, kot so punčare njegovih let. Pri tem si mislim, da če bi hotel biti z eno od njih, bi bil, kajne? Nikogar ne moreš pripraviti, da bi te proti svoji volji imel rad, še manj privezati nase, torej gre za vprašanje volje in hotenj. Itak, da mi njegova mladost pogosto vliva energijo, ki se pri meni rado spravi na stanje ''rezerve'', ampak ne zato, ker sem stara toliko, kolikor sem, ampak taka pač sem in sem bila enaka pri štirinajstih. Deluje, zato…

Ampak, nisem hotela pametizirati. Začela sem s knjigama M.P. Naj zaključim z dvema ilustracijama (prva iz Luže in druga iz Genijev):

Decembrska nedelja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Voščilnice za tujino - odkljukano. Jutri odpotujejo.
Debelinka - odkljukano. Suši se.
Jaz - čeprav nič kaj dosti snežink nisem ujela na jezik, zadovoljna. :)

Pozornost - taka in drugačna

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ja, sobota je dan za pomembne reči. Začela sem jo s kratkim sprehodom s štirinožko, branjem knjige (o njej več drugič) in poslušanjem radia (danes me je šokiral podatek, ki ga je moderator navrgel tako, mimogrede: če bi 225 najbogatejših Zemljanov dalo le 4 (!!!) odstotke svojega bogastva, bi to ne le nahranilo ves svet, ampak dalo streho nad glavo, omogočilo šolanje, ... – perfectly terrible!). Sledil je izlet na Gorenjsko, kjer sva namerno zapeljali (pri tem mirno zignorirali znak, da je prepovedan dostop do igrišča ne-vem-komu-že, a sem se prepoznala v tej skupini nezaželenih) na snobovsko golf igrišče, ki ga obdaja tale čudovita, preprosta ograja (ki me vedno asociira na konje. Ne vem zakaj, saj je tista v Lipici THE ograja...).


Štirikolesnik je bil že pravi prašiček, zato sva na poti nazaj zavili v pralnico, iz nje pa po Celovški domov. Bilo je kot v tisti pesmi "Raindrops keep falling on my head...".


Doma sem zamešala teranov liker (ki ga bom jutri ustekleničila, zato vam tokrat prihranim pogled na lonec), potem pa zavila prva darila.


Vmes sem pofotkala nekaj, česar bo P. neznansko vesel, saj "pada" na PS in vse, kar si ta tip v svojih značilnih barvastih črtah namisli. Nisem se ji mogla upreti in veselim se, da ga bom s temle presenetila. Morda si jo omislim še zase...?


Za sicer za današnji dan načrtovano gnetenje sem zdaj (prijetno) preutrujena, zato sem si to prihranila za jutri (luč sveta bo zagledala obljubljena debeluška), ko bodo na vrsti voščilnice za moje ljube prijatelje v tujini. Vse je pripravljeno za nov ustvarjalen dan. Tudi zvežček s samolepilnimi znamkami (ilustracija Jelke Reichman). Ga že imate?

Pa lahko noč.

Ženske

. . . . . . . . . . . . . . . .

RES me navdušuje ulična umetnost. Vsak dan je opaziti kaj novega! Na poti v službo že nekaj časa občudujem tole globoko enostavnost oziroma enostavno globino:


Ženska kot hudičevka. In kot bi rekel Umberto Eco:
"Hudič ni vladar snovi, hudič je nadutost duha, vera brez nasmeha, resnice, ki je nikdar ne zgrabi dvom. Hudič je temen, ker ve, kam gre, in ko gre, gre vedno tja, od koder je prišel."

I wonder...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Zadnje dni sem posebej pozorna na tisto, kar slišim. Tako sem med drugim slišala tri zadeve, ki so me popolnoma iztirile:

1. »Ali ribe sanjajo?« Ja, Nicholas Cage je bil v filmu pošteno »zadet« in morda gre za vprašanje, ki je popolnoma na mestu, ampak - od kod sploh takšno vprašanje? Mar niso sanje povezane s spanjem? In ribice menda ne spijo, kajne? Vsaj zdi se mi, da so ves čas v gibanju, torej plavajo in ko mirujejo, so obrnjene narobe, kar je znak, da so v večnih loviščih… Se motim?

2. T.K. mi je strašansko antipatična. Poje že v redu, a njena pojava in še posebej njen afektiran način komunikacije me iritirata. Sinoči je bila gostja na radiu in ker ga rada poslušam, sem pač potrpela. In ob razlagi ene njenih pesmi je izjavila »…ko polži prerastejo svojo hišico«. ?#?%#?&?!!#? Ta je pa huda. Polžja hišica naj bi navadno rastla nepretrgoma, pri nekaterih polžih pa se robna rast hišice izmenjuje z obdobji, ko se hišica le debeli. Seveda so polži različni, eni imajo tako drobcene hišice, da so skoraj nevidne (ker so zakrnele), drugi (lazarji) pa le majčkena zrnca. Ampak, da pa bi jo prerasli in potem po svetu »hodili« brez ali celo zato kar umrli, tega pa še nisem slišala. Morda sem tozadevno nevedna, ampak da so potem nekje »med nebom in zemljo«, kot se je »pametno« izrazila, to pa ne!

3. Metulji – le kdo si je izmislil, da živijo le en dan? Ja, morda obstajajo tudi taki, ampak tale o enem dnevu se je tako razpasla, da verjamem, da veliko ljudi živi v prepričanju, da je to absolutna resnica o metuljih.

Ne vem, morda se pa glede vsega tega motim in so vprašanja čisto na mestu? Pred leti sem si omislila knjigo »Otroci sprašujejo, nobelovci odgovarjajo«, v kateri je nabor vprašanj, ki gredo v smeri »Zakaj je nebo modro? Kako deluje telefon? Kaj je zrak? Zakaj je puding mehek in kamen trd?...«, nobelovci pa odgovarjajo na otroku razumljiv način. Čeprav sem že velik otrok, bi mogoče morala na nobelovce nasloviti nekaj osnovnih vprašanj, ki me begajo. Na primer o pralnem stroju. Itak, da sem navdušena nad to pogruntavščino in ja, vem, da je v njem nek program, ki škatlo vodi od predpranja do centrifuge, pa vseeno RES ne vem, če ima logika kaj opraviti s tem in KAKO pravzaprav deluje… ?#«??#?!?!# In vse tole se mi podi po glavi, medtem ko poskušam pisati svoj dr… :)

Šipkova m'rmelada™

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes sva s T. coprala šipkovo marmelado. Za razliko od ostalih marmelad oziroma ostalega sadja, iz katerega sicer radi delamo domačo marmelado, je šipek zahteven in zato povzroča pravo packarijo. Štirinožka je tri ure opazovala najino vračanje v čase osnovnošolske kemije, saj se je na (vse premajhnem) kuhinjskem pultu dogajalo marsikaj – najprej ves šipek pedantno v toplo vodo na laboratorijsko natančno pranje, nato v lonec na počasno enourno kuhanje, mešanje in skrbno nadziranje. Potem sva šipkove jagode s paličnim mešalnikom spremenila v nerazpoznavno brozgo, ki ti prikaže njihovo sestavo. Za nepoučene: sestavljene so iz lepljive, kašaste snovi (ki se skupaj z mesnatim ovojem (bogatim z vitaminom C!) počasi spremeni v marmelado) in številnih semen. Eni že pred samim kuhanjem odstranijo semena, no, midva sva se odločila, da bova s pomočjo gaze ločila tekočo od kašaste snovi. Umazano in dolgotrajno opravilo! Ampak potem, ko imaš v skledi le še gosto tekočino, je pogled nanjo zares hvaležen. Vanjo daš sladkor (pri nas rjavega) in cimetovo palčko (da še lepše zadiši), potem pa na lahnem ognju le še čakaš, da je vse skupaj pripravljeno za prelitje v steklene kozarčke. Pokriješ z brisačo in čakaš, da se shladi. Potem upaš, da kmalu pridišijo palačinke…

Šipkova marmelada v desetih korakih:





™ T. vztraja na tovrstni izgovorjavi, torej si je na tem blogu prislužil pravico do blagovne znamke :)

Veseli december

. . . . . . . . . . . . . . . .

Kdaj veš, da je bil dan lep?
Ko te na siv decembrski dan boža sonce (le pol ure stran)...







Ko uspeš ubežati stresnemu, nepotrebnemu nakupovanju in se "pridružiti" ovcam, ki nemoteno delajo tisto, kar znajo najbolje...



Ko te burja poskuša podreti na tla, ti pa se skupaj s štirinožko in T. raje podiš po travniku...



Ja, tako lepo, da je že kičasto. Saj je december, kajne?