26 avgust 2009

Danes zmorem MARSIKAJ

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ne vem, morda je le zame tako, a dan se mi zdi nekako nabit z energijo. Ja, res je, da sinoči nisem in nisem mogla zaspati, ker se mi je po glavi podilo na tisoče misli in načrtov ─ najraje bi kar tisti hip skočila v službo, postorila želeno, izbrane slike uokvirila v lepe barvaste okvirje, presadila rože, ki že dolgo kričijo po dišeči zemlji in večjih loncih (mmmmm, že vidim, taki svetlo modri z belimi pikami, emajlirani… ali pa namesto modrih rdeči, rumeni, …, pa take sploh še delajo?), prisluhnila vedno navdušujočim in navdihujočim Silence, napisala in odposlala nekaj pisem, …, morda bi si želela že december (bogokletna avgustovska misel), ko se bova s štirinožno lepotičko crkljali, ker bo njen L. daleč stran, in bova pekli dišeča presenečenja za nikoli nasitne brbončice in zavijali domiselna darilca za ljube ljudi, … oh, in še in še! Potem me je potegnilo v svet sanj… ─ , pa vendar čutim, da je v meni tisti pravi žar, ki zmore premikati gore. Vsi sinočnji načrti v glavi so povzročili, da me sicer bolijo noge (sem vso noč tekla?), ampak energija je vseprisotna. Kar mi je bilo tod okoli na voljo, se je popredalčkalo, rože bodo počakale na jutri, slike pa na čisto malo potem, ko ne bom več tu, ampak tam. Če se mi prej, vsled prevelike telesne gorečnosti, baterije ne izpraznijo...